Gostišče Tolc 2021

Sorica, Spodnja in Zgornja, je po prepričanju domačinov in njenih obiskovalcev najlepša slovenska vas. Hribovski vasici (783 – 860 m nadmorske višine) ležita na poti iz Železnikov na Soriški planino in preko nje v Bohinjsko Bistrico, tukaj čez pa vodi pot tudi v Tolmin in v Posočje, na Primorsko. V Spodnji Sorici se je rodil slovenski slikar, impresionist Ivan Grohar, ki so mu pred domačo vasjo postavili celopostavni spomenik.

Ko v jedilnici s kaminom, umetniškimi slikami in pastelnimi barvami sediš na modernih, barvno raznovrstnih in usklajenih stolih za elegantno mizo iz domače tepke, si z eno besedo – presenečen. To je tako urbano, da bi si sredi mesta moral zloščiti čevlje, tukaj na vasi pa se počutiš domačno in prijetno.

Na ekološki kmetiji Tolc je Primož Pintar leta 2019 temeljito prenovil ponudbo, ob restavraciji je v sedmih enotah skupno 35 postelj, v bivšem zadružnem domu sredi vasi pa še dodatnih 13.

Primož Pintar je kuhar po poklicu in dobrojedec po duši, kar pomeni, da se je učil na potovanjih po dobrih gostilnah, zdaj pa kuha po svoje na domači kmetiji, ki jo je spremenil v vrhunsko vaško restavracijo. Svojim gostom, ki jim je Sorica najbližje morju in goram hkrati, ponuja pa pohodniške, kolesarske, planinske, izletniške in počitniške dogodivščine, za večerjo s tremi meniji pripravi še kulinarično dogodivščino. Zunanjim gostom priporočamo rezervacijo, da ne bodo kot mi prišli prezgodaj, in da bodo kot mi doživeli najlepše kulinarično presenečenje koronskih časov.

Tolc je tako lepo kulinarično presenečenje, ker je v najlepši slovenski vasi – kot vam bodo zatrdili domačini in kot jo je slikal njen najbolj znani sin, impresionist Ivan Grohar – takšna ”impresionistična” restavracija, da vtis o domačih kosilih vara, Tolc in Primož Pintar pa impresionirata.

Gre, namreč, za presenečenje. Gre za to, da v takšni lepi vasi in na tako ekološki kmetiji, seveda, pričakuješ dobro domače kosilo. In ga tudi dobiš; le da čisto drugače kot si pričakoval.

Restavracija je takšna, da bi jo vsako mesto takoj posvojilo. A potem to ne bi bil sodoben soriški impresionizem! Tolčeve-Pintarjeve impresije na krožniku bi v mestu sicer pustile vtis, a bi ostale brez (prave) vsebine, saj ne bi imele domačega hleva, ekološke kmetije, Sorice, sosednje lovske družine. Tukaj pa, kjer tega ne pričakujemo, je impresija toliko močnejša, čeprav te jedi sploh ne potrebujejo vtisa, saj imajo toliko vsebine.

Ko ti ponudijo k blinu oljčno olje iz Brd, nato pa predlagajo desko z domačim bakalarjem, govejim karpačom, našimi siri in ”morda je mama našla kakšnega jurčka”, takrat si v družbi impresionistov na stenah misliš: ”Aha …” Ko pa so potem bakalar iz Zupanove bohinjske postrvi, surove mesne rezine iz ekološkega, domačega in zorjenega goveda, salama s čebulno marmelado, mocarela iz domačega mleka, siri od koz iz Poljanske doline in od krav s Sorške planine, blin pa iz ajde in iz ponve, ne le da ”odpustiš” mami, ker je namesto jurčkov nabrala čemaževe popke in jih vložila, temveč si ob ”ta grenkmu soršk’m saru s kuhanmo kramperjam” rečeš: ”Ooooh!” Zato ti za grgranje ponudijo še vročo hruškovo vodo.

P.s. Sorški sir, ki ga zalijejo s slanico in pustijo stati, da ”zadiši” in dobi pikantno-grenko-kiselkast okus, je podoben bohinjskemu mohantu.

Goveja juha z rezanci, korenjem in trgano govedino. Samo zaradi goveje juhe se splača priti. Ker tam, kjer imajo podobno dobre juhe, nimajo nič drugega … Pri Tolcu pa je to šele začetek! Govedina je z lastne, ekološke kmetije. ”Imamo deset glav živine. Vsaj za juho pa se trudimo, da imamo vedno svoje meso.”

Zelenjavna juha je vedno drugačna, ker je na vrtu pod hišo vedno kaj zrelo. Tokrat so bile že buče. A razlika je bila še (marsikje) drugje. Juha je bila prijetno, rahlo pekoča. V njej so bili ob bučnih cvetovih in rdečih ter vijoličnih cvetovih fižola še mehko-sočni rožičevi štruklji. Da je bučna, so potrdila tudi bučna semena, da je to ena najboljših zelenjavnih juh v naših gostilnah, pa midva!

Sorica je tako na sredini, klimatsko, zgodovinsko, pokrajinsko, da ima Tolc široko izbiro. Ker pa je chefa najbolj strah, ”da bi bil komu podoben”, iz tradicije vzame le žlikrofe, vse drugo pa sam opravi. So, torej, klasični žlikrofi, le da so povaljani v jajčni omaki, ki jih v družbi hrustljavih domačih ocvirkov in umami prahu gozdnih črnih trobent naredi prav elegantne. Preobrazba, kot je preobražen Tolc.

Če so žlikrofi s primorskega konca, so ajdovi krapi z gorenjskega. Polnjeni so s skuto in drobnjakom, kot se zanje spodobi, a zabeljeni s kremo iz tepke in rezinami pečene svinjine. Pujs je za slanost, tepke za sladkost, v tem ”boju” pa se najboljše počutijo krapi, ki so dobili novo poslanstvo. Nič niso več zbiti in težki, pač pa voljni in lahki.

Za glavno so bili na izbiro različni kosi teleta, goveda, divjega prašiča, mladega jelena in fileji postrvi iz Nomenja. Jelenu, ki mu je kuhar sočne medaljone le na hitro popekel, je družbo delala le zelenjava z njive, zaradi katere se je preveč približal sosednji vasi. V tako naravni divjačinski omaki je ob krompirju in rdeči pesi potreboval le še malo domače robidove marmelade.

Ker smo prišli le na hitro zaradi lakote, ostali pa dolgo zaradi radovednosti, smo si hoteli tortico zaviti za domov. A tako se s tako mehko figovo kremo iz maskarpona na sočnem čokoladnem biskvitu ne dela! Ker je tako sveže, rahlo in lahko, sploh ni (bilo) težko.

Čeprav soriški štrukelj spominja na kobariškega, ni potrebno poti nadaljevati proti Tolminu. Orehov štrukelj v vinski omaki, z jagodičevjem in domačim vaniljevim sladoledom zato ni bil zadnji, temveč le prvič. K Tolcu bomo še šli! 

Za aperitiv sta bili v kleti, ki bi je bila vesela vsaka ”vinorodna” gostilna, grenčica z namočeno regratovo korenino in tepkovec z namočenimi suhimi tepkami. Z vinske karte, ki  bi je bil vesel marsikateri naš vinski svetovalec – 120+ etiket, vse slovenske vinske dežele in vina sveta, Francija, Italijan, Španija; vsi potrebni podatki, magnumi, vina na kozarec – , se je s predjedmi ujela Ekološka rebula, 2020, Erzetič, Višnjevik, s krapi in jelenom pa Burja Reddo, 2017, Posestvo Burja, Podgrič.