Gostišče Tulipan

Četudi je le dunajc, ga naročiš le tam, kjer veš, da je dober. Če je le malica, greš raje tja, kjer so vampi nekaj posebnega. Če je solatni bife, naj bo svež in vabljiv. Če imaš rad divjačino, bo še boljša v posebni, lovski sobi. Če proslavljaš in gostiš, mora biti dosti prostora ob vsakem letnem času. Če si na izletu, letovanju ali na poti, raje prespiš tam, kjer tudi nekaj dobrega poješ. Če je debeli kuhar pred vrati in če je lep razgled, četudi ob cesti, pa ob vsem tem nikakor ne škodi. Takšen je Tulipan!

Na terasi sta ob jedilnem listu, na katerem je za vsakogar nekaj, dobrosrčni, sicer mavčni, kuharjev nasmeh in povabilo v ”gurmanski kotiček z razgledom”, a še prej na začetku Lesc, kjer se Radol’ca šele konča, opaziš veliko vilo, s parkiriščem na obeh straneh ceste, z zimskim vrtom, senčno teraso in arhitekturo lesenih balkonov, nadstreškov in verand gostišča, ki iz devetih gostinskih sob vidi prav toliko okoliških gora in planin, mimo gredice tulipanov pa goste popelje v lovsko in glasbeno sobo, veliko jedilnico, svetli zimski vrt, vse do hrama, Tulipanove vinske kleti. Dolenjka in mesar iz Naklega sta se našla v Ljubljani, z gostinstvom začela na Šobcu, nadaljevalo v Brezjah, nato pa sta se mama Mici in ata France na Nizozemskem zaljubila v tulipane. Zdaj njunega Tulipana, ki so ga otroci temeljito prenovili leta 1999, vodi že četrta generacija Ažmanov.

To je gostilna. Kot je bila nekoč in bo vedno. Gostilna za lačne, gostilna za letoviščarje, gostilna za poroke, slavja, praznovanja, gostilna za malice in kosila, gostilna za stalno omizje in posebno družbo, gostilna s solatnim bifejem in dolgim spiskom jedi.

Pogrinjki so skrbni, gostilniško karirasti, prtički so iz blaga, kozarci poznajo belo in rdeče pa še vodo, postrežba je uniformirano-profesionalna, ko ne veš, skušajo svetovati, ko veš, ne silijo. Dobro vodena gostilna, skratka, ki zato ne sameva.

Veliko jih pri Tulipanu že ve, kaj imajo radi, drugi pa morajo pozorno brati. Na spisku je vse tisto, kar je povsod, a se najde tudi kaj, da se tam mimo ni potrebno le slučajno peljati. Torej, če so nostalgične jedi na ploščah, nabodalih in v zrezkih, če hiša priporoča ob divjačini še veliko mesa številnih živali, če so iz potoka bohinjska postrv, iz morja pa file brancina na koromačevem pireju z žafranovo omako in, seveda, lignji vseh vrst, je potrebno odpreti predvsem na gorenjski strani, kjer so v zaseki domača klobasa, na rumeni polenti divjačinski golaž, z domačo žemljo Mlinaričeva (mesar iz Lesc) kranjska in tudi vampi s tartufi. Če pri tem iz menija na tla pade list s posebno ponudbo, pa ga je tudi potrebno pobrati/prebrati.

Gorenjski želodec je sicer najboljši, ko je še mlačen, a saj ga pri Tulipanu ponujajo tudi toplega kot kranjsko. Hladen je bil olupljen in tanko zrezan, a je vseeno ostal še dovolj gorenjsko-poseben. Bil pa bi še večja specialiteta, če bi mu pri Tulipanu namenili sveže ribani hren, namesto trgovinskega, in doma vložene jurčke, namesto drugje okisanih šampinjonov.

Ker pa so hitro zatem prinesli domačo govejo juho, smo bili zadovoljni, da ob želodcu ni bilo preveč kruha. Njena tekočina je dovolj domačno-goveja, a prava posebnost je testenina, pravzaprav krapec, ki je polnjena z govejim repom in zelenjavo.

Nič čudnega, saj so tudi ajdovi krapi z ocvirki vredni jutrišnjega posta.

Od levih sosedov je dišalo po dunajcu, od desnih se je slišalo zvonjenje telefona, z vrta so hvalili solatni bife, ki je vabil s svežimi vsebinami in lončenimi posodami, otroci so se nostalgično sladkali z nabrizgano smetano in prepolovljeno banano, moški so se navduševali nad ramsteki, ženske pa so kolebale med zelenjavnimi žlinkrofi in arame algami (imajo tudi miso juho …). Bilo je, torej, zanimivo in kuhinja je (v soboto) delala s polno paro.

A če pridete k Tulipanu na ”južno” v ponedeljek, bo najverjetneje za sosednjo mizo na vampih sosed iz Podvina. Omenjam, ker si je Uroš Štefelin sloves najboljšega gorenjskega chefa prislužil s kreativnim spreminjanjem tradicionalnih lokalnih jedi v novo gorenjsko kuhinjo. Ker pa je v vili bolj ”fino”, nekaj pomeni, kam gre na žlico … Tudi Tulipanovi vampi so v znani omaki, ki jo značilno naredita paprika in slanina, a niso po tržaško potreseni s parmezanom, temveč po ne-gorenjsko s – tartufi. Ta podrobnost jih sicer naredi bolj fine kot posebne, a tudi pohvali, ker zraven ni nič (sintetičnega) tartufovega olja, in pomaga, da niso drugačni le zaradi rex kozarca za vlaganje. Glavno pa je, da se odlično ujemajo z belo polento in da je prežganja ravno prav malo. Priporočam ne le nostalgičnim navijačem malega-mešanega (pol vampov in pol golaža), temveč vsem, ki so v domačih gostilnah veseli, ko najdejo tisto, zaradi česar se bodo še vrnili.

Kdor zna tako skuhati vampe, ima dober tudi divjačinski golaž. Nasploh je divjačina Tulipanova specialiteta in ker golaž ponudijo z rumeno polento, divjačini primerno pa ga posladkajo z domačo marmelado, je to bil že tretji razlog, da smo pri Tulipanu najbolj delali z žlico.

Morda sta tudi zaradi tega bila za rezanje dva razloga na enem krožniku. Ponudba je koristna, saj je bil na levi hrbet divje svinje na medeni hruški z jagodami, na desni srna v divjačinski omaki, vmes pa sirov štrukelj in kruhov cmok. Da ni v lovski sobi slučajno toliko rogov, med njimi pa je tudi cel medo, je potrdilo meso, ki je bilo bolj sočno kot pusto, dvobarvni cmok ter natančno zviti štrukelj pa sta potrdila, da je ekipa v Tulipanovi kuhinji dovolj spretna in okretna. Zato bi morda lahko razmislili o sadju, saj kombinacija jagod in hruške v ”globoki” omaki razgradi lepoto sadja, ne razreši pa kislo-sladkega dvoboja, in zeliščih, saj že dolgo nismo pojedli toliko kodrastega peteršilja, kot ga je bilo tokrat na Tulipanovih okraskih.

Čeprav ima Tulipan lep vrt in proti Triglavu obrnjeno teraso, ponudba sladic ne kaže posebnih ambicij po popoldanskih čajankah. Še najbolj posebna je gibanica, saj ima na Gorenjskem vse prekmurske plasti. Ker je bila od včeraj, so jo pogreli saj veste kje.

Gibanici to niti ni škodilo, je pa jabolčnemu štrudlju, ki je svež, verjamem, sočen in hrustljav, tako pogret pa se je bolj vlekel kot drobil.

Ne le, ker je avtocestni odcep za Lesce tako blizu, tudi sicer Tulipan zadovolji vse tiste, ki bi se radi dobro najedli, pri tem pa ne bi radi preveč eksperimentirali. To je tista slovenska obcestna gostilna, kjer so skupaj na goveji juhi, divjačini, zrezkih, golažu, vampih in solatnem bifeju letoviščarji, popotniki, izletniki, Leščani, Radol’čani, Gorenjci, svati, birmanci, lovci in lačni.

Na sliki: chef Klemen Geršič (levo) in sommelier Milan Burja