Gusti di frontiera 2016

V nekaj letih so se goriški Okusi s Trga republike razširili po vsem mestu

in postali največja street food prireditev celotne regije.

Bolj je pisano in kičasto, bolj se kadi in smrdi, bolj je na hitro in plastično, večji so kosi mesa, daljša je vrsta, težje je dobiti prostor na preprostih klopeh, dalje je do mobilnih vecejev, bolj zavijajo sirene reševalcev. Tak uspeh pa Gorici že povzroča problem, saj je pravih gostilničarjev in chefov vse manj, s tem pa je vedno manj pravih okusov, kakovosti in dobrih jedi.

Svetla izjema je ulica Rastello, v kateri smo v jugo časih tako množično kupovali čevlje, odkar pa Gorica ni več obmejna trgovska Meka, je postala ulica zaprtih trgovin.

Toda prav Okusi so jo spet oživili in prav v nekdanjih trgovinah,v katerih so obnovili stare prodajne police, šanke, omare, dekoracijo, aparate, blagajne, je bila tudi ponudba hrane najboljša, najbolj pristna in najbolj domiselna. Veseli, da z veliko slovensko pomočjo.

Že na Trgu republike je novogoriška restavracija Dam s krompirjem in tartufi ponujala nekaj drugega, nato pa je po ulici šlo kar po vrsti: Goriška Brda so vabila na polže, z zeliščnim maslom ali v buzari,

zraven so oslavski Slovenci točili svoja oranžna vina,

še malo naprej je ob vinih konzorcija opuščenih solkanskih vinogradov dišalo po kuhanem pršutu s hrenom in domačem kruhu,

na vrhu ulice pa smo mimojede kosilo sklenili z batujskimi orehovimi štruklji, ki so bili najbrž kar zmagovalci celotnih Okusov.