Konoba Bruno

Kot da si prišel na sosedovo dvorišče, le da je Brunov kuža sicer večji, a zato bolj prijazen. Sredi majhne obmorske vasi, ki ne vidi morja, med hišami, prezidanimi in prizidanimi, med rožami in brajdami na vrtovih, betonskimi ploščami in keramičnimi ploščicami na tleh, so cvetlični lonci veliki, rože zalite, mize pa belo pogrnjene.

Bruno je tradicionalna istrska konoba, ker ima gradele v odprtem kaminu, v katerem vedno gori, a vseeno drugačna, ker ima bele pogrinjke, prtičke iz blaga in pozdrav iz kuhinje.

Danes vas pozdravlja grahova krema z (na belo) okisanim sardonom. Jutri?

Čeprav so tudi velike pokrovače sladke, so desertna poslastica majhne kaneštrele, zgolj na žaru hitro popečene in nato še hitreje posrkane. Če je malo peska vmes, je za začimbo, ker tako dobre so le jadranske.

Njoki so prijetno lepljivi, ker s škrobom naredijo iz majhnih rdečih paradižnikov oranžno omako, ki jo posladkajo od toplega ugodja zviti škampovi repki. Pa skoraj ničesar drugega. Nobenega pretiravanja z zelišči, še manj z začimbami, zgolj prvinski okusi mlinskega kamna in ribičevega čolna.

Bruno ne kuha morja dolgo, vendar sproti. To pomeni, da ne gre hitro in da je potrebno namakati kruh v domače oljčno olje in jezik v Prelacovo točeno malvazijo ali sosedovo Degrassijevo buteljko po pameti. Ampak potrpljenje je nagrajeno, ker se riž meša, v rižota pa se zamešajo škampovi repki in čežana iz šparug. Da potem zajemaš kar iz skupne sklede.