Konoba Pece

Ko se je vrnil z ladij in iz Španije, si je Edi Gregurić najprej postavil v rodni ribiški vasi kamnito hišo. Šele ko so ga prijatelji prepričali, da je škoda, če bi kuhal le za njih, je v njej odprl konobo. Od leta 2000 se Pece razlikuje od običajnih dalmatinskih konob.

Pogled na Vinjerac, Seline, Starigrad je najlepši, ko je Velebit v oblakih, morje pa v valovih. Ker takrat so pred konobo lesene klopi še zložene, v Dalmaciji pa še ni sezone. Pece je odprt celo leto.

Natakar, ki je ”od danes” razdeli plastične jedilne liste, na katerih med hladnimi predjedmi ribje paštete, med toplimi bela ali črna ribiška rižota, med ribami grdobina na žaru in med mesom dalmatinska pašticada. Za priporočila je zadolžen bolj zgovoren natakar, ki omeni solato iz hobotnice, frigane gambere, sipice polnjene s panceto in sirom in hobotnico polnjeno s pršutom in sirom. Potrebna je vztrajnost, da izvrtaš še kaj več. A se splača. Na koncu lahko tudi prespiš.

Le en chefov hladni morski pjat za dva ni (bila) dobra odločitev. Skoraj bi se skregala … Dolgo je potrebno čakati, da ga kuhinja zloži, potem pa se prehitro poje. A to tudi pove, da res ni klasičen. Žolica je iz hobotnice, na njej pa je ”ajvar” iz Španije (pečena paprika na sladko). Sipin karpačo je začinjen s koprom in gorčico, karpačo škarpene pa mariniran z jogurtom in čebulo ter ”posoljen” z ikrami, ki pa niso iz ulova. Surovi škamp je prelit s staromodno cocktail (kečap) omako, ki pa spet prihaja v modo. Solata iz rakovice je iskreno-preprosta in zato najboljša.

Grope ali prnjavice so venernice, ki so najboljše okrog Zadra. Tukaj jih nadgradi buzara, v kateri je meso morskega pajka. Obvezno naročiti. Škoda, ker jih kupljeni kruh ni vreden.

Redko kje tako dobri domači njoki. In še bolj redko v takšni omaki, ki ne škrtari z rakovico. Bilo bi še boljše, če bi bili veliki in ”starinski” krožniki pogreti. Davek razgleda s terase.

Za otroke ima tudi Pece ”Špagete Bolonjeze”, za odrasle pa le Pece špagete z ragujem iz morskih ježkov. Če bi obojim namenili bolj kakovostno testenino, bi odrasli še bolj ploskali zaradi omake iz ježkov. Specialiteta chefa Edija! Šlo bi tudi brez parmezanove čipke.

Za prvič smo se odrekli ribam in gradelam, ker nas je čakal obvoz čez Gračac zaradi zaprtega tunela Sveti Roko. Za drugič bo zato ostalo še dovolj. Palačinke z domačo marmelado so kot so bile včasih povsod. Doma so sicer boljše, a v gostilni si takšnih vesel.

Čokoladno torto smo si zavili. Drugi dan je posladkala kosilo s preprostim biskvitom in sodobnim čokoladnim ”moussom”. Čokoladna injekcija, ki je je ribja podlaga vesela.

Kdor ne ve, kam je prišel, uživa ob razgledu in se naje školjk, škampov, lignjev, rib, ki so večinoma iz dnevnega ulova večinoma ribičev iz vasice, do katere je tako lep pogled.

Kdor ve, pa pride, ko ni tako lepega razgleda, a je zato še boljši ulov, zato uživa pozimi v konobi in se izven sezone greje na terasi ob chefovih jedeh, ki so lokalno navdahnjene in pomorsko ter špansko nadgrajene. Pece je avtohton, toda z razgledom, ta pa seže od rodne vasi, iz katere so sestavine in tradicija, do svetovnih morij, iz katerih so ideje in drugačnost. Cela hrvaška obala je polna morskih ježev, ki le pikajo, le Pece pa piči z ragujem iz morskih ježkov, ki sicer niso na najboljših špagetih, so pa v najboljši omaki.