Lido 84

Med prvomajskimi prazniki v Gardalandu največ obiskovalcev, mladih in starih, govori slovensko. Ker so se že pozimi za Planico navadili, da je potrebno dovolj zgodaj vstati, če se hočeš postaviti v dovolj znosno vrsto na avtobusnem parkirišču, so ob jezeru že hitro po zajtrku. Zato jih je lahko potem ves dan tako strah, da se prešerno smejijo in sploh ne opazijo, da je ob Gardskem jezeru še kaj drugega od džungle Jumanjija, supersonične rakete Modrega tornada in lova na izgubljeno civilizacijo Atlantide. A je na zahodni strani jezera v kraju Gardone Riviera tudi 8. restavracija sveta bratov Camanini, chefa Riccarda in gostitelja Giancarla, Lido 84!

Lido 84 ima ”le” eno Michelinovo zvezdico, a čeprav se je v letu 2021 prvič uvrstil na lestvico najboljših restavracij na svetu, 50 Best, je pristal kar na 15. mestu, leto zatem pa je bil celo 8. Zato je Lido 84 restavracija za izlet! Ne nazadnje so druge najboljše restavracije na svetu dosti dalje, na drugih koncih sveta, Lido pa je le na drugi strani jezera.

Prevečkrat so vrhunske restavracije kot templji, v katerih si ne upaš glasno gristi, da v tišini natakarskih šepetov pogledi vernikov ne bi izpod oči začeli streljati v tvojo smer, in si ne upaš vstati od mize, da ti ne bi natakar zamenjal prtička, ki je tako fino zložen, da ga nočeš razdreti, in mehko poštirkan tako mehko počiva na stegnih, da ga nočeš zapustiti.

Lido 84 pa je čisto drugačen! V toplem vremenu sediš v parku tik ob jezeru kot na družinskem pikniku, ko pa veter napolni jezero z jadri in jadrnicami, sediš pod sončno kupolo kot na nedeljskem družinskem kosilu. In ker si v Italiji, se ve, kako kakofonična so takšna kosila, med katerimi se vsako omizje briga le za svoje vesele prepire, med katerimi pripovedovalcem zgodb pri mizah tudi megafon ne bi pomagal, da bi gostje vedeli, kaj jejo. V Lidu pa veš, saj so tudi jedi, sicer ustvarjalne, inovativne, izvirne, zelo sproščene. Nobene se ne bojiš razdreti, pomazati, zgristi, pomlaskati. Pravzaprav so tako sproščene, da ti ob njih ni potrebno filozofirati, razmišljati, tuhtati, temveč se jih lahko kar lotiš. Tukaj so namreč le zato, da jih poješ.

Stari plavalni bazen na gardskem lidu iz leta 1984 sta brata Camanini 2014. leta spremenila v najboljšo restavracijo Gardskega jezera. Vzdušje je še vedno kot na bazenu, le da ni sladoleda … Na belo pogrnjeni mizi, ki pušča primat razgledu na jezero, ti apetit nadražijo z razstavo grižljajev ožgane fokače, buče v tempuri, marinirane kumare, trikotnika krompirjevih plasti z dimljeno carpione jezersko postrvjo. Amuse bouche je v čajniku, iz katerega v babičin porcelan natočijo cvetačno juho z limonsko travo. Za Italijane so zraven domači grisini z olivnim oljem z Garde, za lačne pa še domači kruh z drožmi. Meni Oscillazioni za 100 evrov v sedmih dejanjih spreminja smer kot jadra, ki se z ene obale na drugo, po dolgem in počez, preganjajo po vetrovnem jezeru. Vsak nihaj želi presenetiti na drugačen način, zato se okusi, da se chef Riccardo Camanini igra z idejami, sestavinami in gosti, ki jih pri tem prosi, da ”radovedno nihajo med ostrimi okusi in očarljivimi nasprotji”.

Pečena muškatna hobotnica je prevlečena z gostljato sladko-sadno omako iz rumenih daterini paradižničkov in ingverja ter krepko začinjena s peperončinom, zato je osvežena z gardsko limono.

Nežna ostriga je podprta s krepkostjo okusov zgoraj in spodaj, pokrita s pikantnostjo in pekočino začimbnega posipa, podložena z borovim kisom in in zeliščnim oljem natopljenega mastnega kruha.

Toda mimo Gardalanda smo se hitro v Gardone odpeljali zaradi Lidovih pašt, saj so s špageti pristale tudi v MoMA muzeju v San Franciscu, z rižoto slavijo futuristične živalske skulpture italijanskega umetnika Stefana Bombardierija, v svinjskem mehu pa so Lidu 84 prinesle svetovno slavo.

Od špagetov debelejši špagetoni so bogato povaljani v maslu, čeznje pa so nadrobljene drobtine pivskega (dehidriranega) kvasa. In nič drugega! Toda, v tem (preprostosti izvedbe, čistosti okusov in kombinaciji nadokusa) je umetnost, oziroma, to je umetniška pašta!

Čeprav smo na ”družinskem” kosilu v italijanski gostilni, kjer je vsako omizje tako glasno zatopljeno le v lastno veselo preglasovanje, pa si vseeno ne upamo jesti kot je imel chef očitno v mislih. Rižota s črnim česnom in rdečim jagodičevjem je namreč ”raztreščena” po celem in plitkem krožniku, zato se njenega okusa ne da ujeti na redke vilice, saj je pregost, prepoln in preveč divje pekoče-sladek ter al dente, da ga ne bi bilo najlepše kar polizati.

Ker pa smo očitno vseeno primerno mlaskali, nam je chef poslal še okrepitev: svoje zvezdniške rigatone cacio e pepe (pecorino sir in črni poper) iz svinjskega mehurja. To je šele al dente, pa ne le na zob, temveč tudi na okus, zgolj ”trda” sušena testenina, nič drugega kot trda durum pšenica in mehka voda, le z malo sira in veliko popra, kuhana v lastnem potu in svinjskem mehurju, ki omako ustvari s svojimi sokovi, ko ga svečano razpočijo pri mizi.

Po takšnih eksplozijah sledi balzam, ki ohladi in osveži razdražene brbončice, pa čeprav je iz telečjega priželjca, ki pa ga je avtor pokril s sladko-kislim in hladnim mariniranim korenjem, okrog katerega je nakapljal pomarančno omako, vsemu skupaj pa dodal ”ščep” grenkobe pelina.

Da najboljši kosi govedine niso na hrbtu, temveč pod njim, je potrdila ”kapa” potrebušine. Že tako sočnosti poln bavette je chef okopal/spekel v račji masti, nato pa ga ovil v lardo ter potresel z ovčjim sirom, ki je fermentiral v nebbiolovih vinskih tropinah. Ker je primaknil še pregrešno bogat pire (krompir in maslo 1:1), je bilo sladko za delit.

Torta Delle Rose, neke vrste panettone, puhasto rahla maslena potica, ki je zaradi limonastega okusa značilna sladica Garde, je boljša ali slabša na prodaj v vsaki slaščičarni okrog jezera, najboljša pa, seveda, v Lidu. Delili smo si jo še z zabaione s piškoti, kostanjevim sladoledom, hrustljavim pecivom s kakijem in ingverjem, lističi iz 85 % čokolade …

… po njih pa nam je Lidov slaščičar kar pri mizi ”naredil” drobno pecivo. Karamelo je pregnetel z arašidovim maslom in pomarančnim sokom, dodal muscovado sladkor in naredil kroglice, ki jih je povaljal v kakavu. Na kičasto-starinskem krožniku so ob želeju iz gardskih limon konkurirale kičasto-lepemu pogledu na jezero.