Najboljši biftek na snegu

Najprej so bile le enolončnice. To je bilo še v času naravnega snega, ko so bili na smučiščih preveliki kuclji, da bi se lahko na smučarskih kočah preveč najedli. Odkar pa so smučarske proge postale avtoceste, žičnice pa dovolj hitre, da je gneča na snegu, ne pa več pri vstopu, je kulinarika na smučarskih kočah vedno bolj mesna. Najprej so bila le rebrca, zdaj pa so bifteki, bržole in florentinci.

Leta 1946 je Erich Kostner podpisal pogodbo za izgradnjo prve smučarske sedežnice, iz Corvare na Col Alt. Zgrajena je bila konec leta 1947, prva v Italiji. Danes je Corvara središče največjega smučarskega kroga na svetu, ki z oranžnimi oznakami kaže smučarjem pot po Sellarondi v smeri urinega kazalca, in z zelenimi v nasprotni smeri. Sellarondo se da presmučati v enem dnevu, tudi s postanki na smučarskih kočah, ki nudijo vrhunsko smučarsko-kulinariko, zmanjka pa časa za večje odmike z označene poti.

Iz Arabbe se da priti na najvišjo goro Dolomitov Marmolado (3342 m), na Passo Pordoi je dovolj prog za večdnevno smuko, najboljše smučarske koče so nad La Villo, ki ponuja tudi najbolj atraktiven spust v dolino, Gran Risa, z vmesnim smučarskim avtobusom se da priti na Kronplatz, poseben družinski smučarski izlet ponuja smučarska tura La Crusc iz Badie, ena najdaljših prog pa je Armentarola (7,2 kilometra, 1130 metrov višinske razlike), ki se začne pod vrhom Lagazuoi in konča s konjsko vprego pri kampingu Sass Dlacia.

Smučarska tura Lagazuoi, med naravo in zgodovino, je dolgi spust med gorami, ki so bile pred stotimi leti priča velike morije iz prve svetovne vojne. Danes so priča smučarske gneče, ki se začne na dnu proge Armentarola, se pri tekaškem centru postavi v vrsto za taksije kot na letališču (6 evrov na osebo), ki smučarje vijugavo potegnejo na prelaz Falzarego (2105 m), od koder gre s staro gondolo strmo na Lagazuoi (2778 m). Kjer sta bili v prvi svetovni vojni fronta z jarki in morišče z minami, je zdaj potrebno premagati ”le” 1130 metrov višinske razlike in pri alpskem zavetišču Scotoni dolgo – vrsto.

Pridite že pred dvanajsto uro in pojdite najprej na WC. Pozneje se boste namreč težko prebili do tja in še bolj nazaj. Od poldneva se vrsta za prostor na klopeh namreč le daljša in daljša, dokler ne seže vse do staj lam, ki pred smučarsko kočo zabavajo otroke, medtem ko se njihovim staršem cedijo sline po florentincih in žaru. Ti so iz govejega, ne lamjega mesa.

Christian Agreiter je za žarom na oglje, s katerega se debelo kadi v veliko napo, žena Manuela pa med mizami, po katerih razporeja mešane plošče z bifteki, rebrci, klobasami in polento s topljenim sirom.

Meso za debele florentince prihaja od zvezdniškega mesarja Daria Cecchinija iz Toskane. Prav po zvezdniško jih obdeluje tudi gospodar, ki si poleti z motokrosom po planinah nabira moči za zimsko peko žara. V tem je mojster, ni kaj, saj je vse pečeno a point in čeprav je na leseni velik kup vsega, stejkov, rebrc, svinjskih in govejih, klobas, zelenjave, krompirja in polente, ima vsak kos svoj pristni okus in vse tako diši, da čakajočim v vrsti res ni lahko. Najboljši žar na snegu? Kdor dočaka, se strinja!

Za začetek je špeh z lastne kmetije, za konec pa šmorn z domačo slivovo marmelado. Dobro je poskrbljeno tudi za žejo, saj je na vinski karti lesene smučarske koče 2040 metrov nad morjem kar 400 etiket.

Večji napori po tako krepkem kosilu niso predvideni. Gre le še malo navzdol in več po ravnem, kjer pa pomagajo Noriker konji, vpreženi v kočije, za katere k vrvem ”privežejo” po dve dolgi kači smučarjev. Najbolj naravi prijazna vlečnica v Alpah, za 2,5 evra spet spet do proge Armentarola.

Scotoni
Alpe Lagazuoi 2, San Cassiano
info@scotoni.it
+39 0471 847330
www.scotoni.it