Pr’ Končovc

Dve jedilnici sta polni in z Jošta je spust najavila že nova pošiljka lačnih pohodnikov. Na stenah so lovske trofeje, na stari kredenci pa letno poročilo o domačih sestavinah. Zato na odgovor, ko nova skupina prijazno pozdravi: ”Dober tek! Je dobro?”, ni potrebno dolgo čakati. ”Domače je!” najboljše opiše vse prave, družinske, iskrene, tradicionalne, vsak vikend polne kmetije odprtih vrat, v katerih mama kuha, tako kot jo je babica naučila, otroci gredo v dolino le še v kino, gostje pa pridejo celo peš. In prav takšen je Končovc!

Tam, kjer je tako, opisa ni dobro začeti, temveč končati … Gre, namreč, za to, da je domače res dobro (šele) takrat, če lahko od mize tudi vstaneš. Glede tega pri Končovcu pod Joštom ni težav. Orehovo potico si razdelita, saj jo bo ona poplaknila z encijanovo korenino v šnopsu, on s tepkovcem iz hrastovega soda, pehtranovo pa si bosta jutri doma odvila.

Jošt je sveta gora Kranjčanov. Ko je lepa nedelja, je kot božja pot. Končovc je potem za nagrado, tako tistim z vrha, kot onim, ki so dolgo iskali prazno parkirno mesto. Prve tepkovec pogreje, drugi pa zvrnejo raje meliso za začetek kot encijan za konec.

Torej drži, kar piše! Upam, da bomo komu naredili krivico, toda tako iskren listek smo videli prvič, čeprav bi ga morali imeti že na vhodnih vratih prav vsi. ”V letu 2016 smo imeli 72 odstotkov domačih surovin, pridelanih in/ali predelanih doma, 12 odstotkov smo jih dokupili z drugih kmetij in 16 odstotkov smo jih kupili v prosti prodaji.” Ko tako opišeš domače, je še boljše, kot če le pohvališ, da je dobro! Saj si zraven dobil še spisek kmetij, ki bodo, morda, prišle na vrsto za kak prihodnji obisk; Poličarjeva kmetija iz Naklega poskrbi za skuto, jajca, krompir in zelje; kmetija Unetič iz Kostanjevice na Krki odžeja s cvičkom in modro frankinjo, ima pa tudi čebulo, jagode in buče; polsuho mešano je od Trojnerja iz Jakobskega dola; briško mešano je s kmetije Zaletel iz Hruševlja v Brdih; teletina je Tolarjeva iz Praprotna, svinjsko meso za pečenke, klobase, šunke in ocvirke pa je s slovenskih kmetij, ki jih je preveč za listek na kredenci. Sicer pa za največ poskrbijo kar Kristanovi z Javornika, ki so pr’ Končovc doma, sami, od svežega mesa do suhih mesnin, od krompirja do sezonske zelenjave, od solat, orehov in sadja do sadnih sokov, sirupov, čajev, žganj in medu. Tako, naj se ve, kaj vse je potrebno pridelati in predelati, ter kaj in kje še dokupiti, če hočeš, da je doma na kmetiji res domače!

Narezek iz domačih suhomesnatih izdelkov ima na skrbnem pogrinjku ob gorenjskih nageljnih krožnik kot se spodobi, s čebulnim vzorcem in zgodovino. Na njem narezano ni za to, da bi zavijali, temveč pojedli. Slanina, salama, klobasa, budjola, skutin namaz, kisle kumarice, s kruhom, ki je pregrešno penast, s kozarcem, ki je pohvalno in gorenjsko-neobičajno napolnjen, saj lahko izbiramo med vsemi vinskimi deželami. Še marsikje v dolini ne vedo, da so tri …

Mama in sin sta v kuhinji, snaha pa pri gostih. Kombinacija je prava, saj so jedi tradicionalno-iskrene, a niso materinsko-obilne. Ta mlada prinaša hitro in z nasmehom, tako kot se spodobi za kmetijo odprtih vrat in kot izdaja veselje, ker so gostje zadovoljni.

Jelenov karpačo ima enak vzorec, a še nekaj ne-gorenjskih prijemov. Na vrhu oliva ni sama, saj je pod njo meso prelito z deviškim oljem in čez njo potreseno s sirom. Meso nima okusa po hladilniku, čeprav je tanko odrezano. Skratka, tiste trofeje, ki jih je polna vsa veža, niso le za okras, temveč tudi za dokaz.

Ko postavijo na mizo še juhi, ni čudno, da nam je Končovca priporočil chef, ki ima pet sončkov (Bine Volčič). Tudi najboljši gredo z družino najraje kaj domačega pojest. Gobova je bila gorenjska zaradi gob in ne-gorenjska zaradi njihove količine, govejo pa je krasil mesni štrukeljc, ker takšnega doma več ne znamo sami narediti. Je bilo, torej dobro? Kaj sploh sprašuješ, saj je bilo domače!

Če imajo priloge čebulni in juhe majolkin vzorec, pri glavni jedi za vse, ki nedelje preživijo pri družinskem kosilu, najsi bo pri mami ali v domači gostilni, ni dileme. Tudi pr’ Končovcu imajo radi vsega po malem in na enem pladnju, ki blešči izpod svinjske pečenke, ocvrtega piščanca, telečjega pariškega ter štrukljev s skuto in praženega krompirja z dovolj čebule. Glede na to, da so sosedje odprli zanimivo debato, kje imajo najboljše ”pšance”, smo tudi mi menili, da je boljše, če gre cvrtje prej na mizo, če je pečenka bolj sočna in če se pladenj ne sveti, toda, hej, bilo je res domače in zraven so bili tudi prvi Kristanovi zeleni šparglji!

”Tukaj na Joštu je vse 14 dni prej in prav toliko tudi dalje ostane,” je povedala gospa mama, ki je s tem pojasnila še skrivnost domače solate. Berivka je bila, namreč, že velika, regrat s toplim krompirjem pa še vedno mehak.

Ker pa smo bili še vedno radovedni, pa tudi krompirja, ki ima, ko je tako ”tenstan”, rad čim več omake, nam je ostalo, smo dobili še govejo bržolo, kar v lepem piskru. Čebulna omaka je nastala z dovolj občutka, da je mesu, ki je bilo najprej popečeno, nato dušeno, dala vse tisto, kar je le včasih bilo vsaj enkrat na teden. Najbrž tudi zato, ker je bila Pr’ Končovc nekoč gostilna (od 1907 do 1956), in ker je kmetija še vedno tako domača kot včasih.

Štrudelj je vedno, če ni potice so lahko buhteljni, drugi pari pa so še kvašeni ali krhki flancati, palačinke z domačo marmelado ali medom in skutini ali orehovi štruklji. Se poda tudi, če se vam z Jošta mudi in greste h Končovc’ na Javornik le na južno, na ješprenj s klobaso ali na telečjo obaro, seveda z ajdovimi žganci, po gorenjsko.

Četudi je polno, ni množično! Čeprav je poceni, je dobro. Kljub temu, da je le en meni, je dovolj jedi za pravo pokušino domačih, gorenjskih jedi. Pr’ Končovc je res kmetija odprtih vrat, tako zaradi lončene peči, v kateri je vsako jutro kruh prvi na vročem, kot zaradi domačih sestavin, ki so večinsko iz lastne in ekološke pridelave.

Alešu Kristanu v kuhinji pomaga mama Fani, pri gostih pa žena Katarina.