Restavracija Roses

Ob bazenu so stare limuzine, v hotelu pa še starejša motorna kolesa. V lepem ambientu, ob dobri postrežbi in na svetleč način se Roses predstavi v pritličju modernega in butičnega hotela, na top portoroški lokaciji, z malo mizami in chefom z veliko kilometri do nas.

V pogrinjku je kruh domač in svež, posebne (francoske) oblike, primorsko bel, primeren za dobro olivno olje in solni cvet iz bližnjih solin.

V školjki ostrige so postrvji tatar, drobnjakov aioli in kocke kisle kumarice. Lepo, osvežilno, aperitivno, a tudi provokativno (postrv v ”morju”).

Rezine (sashimi) surovega Fonda brancina, ki je (kislo) vložen, z dodatkom sivke in kopra, na vrhu češnje, vložene v rumu, in sveže (sočno, granny smith) jabolko. Minimalistična jed, drugačen ”carpaccio”, v ceviche smer, s popestritvijo zaradi češenj. Utemeljitev, kaj pomeni “Fuzija mediteranske kuhinje s sodobnim preobratom”.

Gamberi z olivnim oljem, vinom in česnom. Po špansko, kot tapas ob kozarcu vina, a tudi kot antipasti, ko čakaš na avstralsko-italijansko-istrsko pašto.

Goveji kostni mozeg, hrustljav kruh in šilce/shot whiskeya. Še ena chefova provokacije tik ob morju, zato, najbrž, viski, da poplakneš mastno-začinjeno-pikantno pred nežnejšim morskim nadaljevanjem.

Tagliatelle in hobotnica v XO omaki, peteršilj, limeta. Razlog za obisk Rosesa! Zaradi umamija polne pekoče omake! Kitajski vzor dopolni curry in osveži limeta. Škoda, da fotografija jedi dela slabo uslugo. Oziroma, to je potrebno jesti, ne gledati.

Špageti z vongolami in kozicami, salikornija, pekoča paradižnikova omaka. Drugačnost zaradi paradižnika, ki ni klasični spremljevalec srčank. Brez skrbi, ni tako pekoče kot je napovedano.

Fuži s tartufi, po staro-istrsko. Moral je priti Avstralec, da je odkril stare fuže, ki včasih niso bili tako fino in spretno zviti, a so zato boljše zajemali omako. Istrska pašta na avstralski način ima ugriz in lepo zadržuje omako, ki se zato boljše ujema s tartufi, le ti pa niso za okras (in ceno), temveč prispevajo svoj pomemben del v nadokusu.

File piranskega brancina Fonda, pečena polenta, grenivka, pomaranča, narezane zelene olive, mandljevi lističi, pečen radič. Riba chefovsko pečena, priloga osvežilna in dovolj drugačna od podobnih brancinovih filejev drugod, ki z limonami ribe ”krasijo”, namesto da bi jih agrumno-osvežilno dopolnjevali.

Avstralski angus avstralskega chefa. Zadnji del hrbta staran v maslu, s “hasselback” krompirjem, ki je gosto zarezan, da boljše vpija omako iz rdečega vina, v kateri se dobro počuti tudi pečena polovica česnove glave. Preprosto-učinkovita zadovoljitev mesojedcev, ki tudi po najboljših paštah ne morejo brez svojega steaka.

Pavlova, vetrc, penica, smetana, s češnjami, vloženimi v rumu, in sivk, ”vloženo” v okus. Obrnjeno, všečno, avstralsko.

Cheescake v obliki vrtnice, s čokoladno zemljo z mandlji, peno limete in limone. Sirove (ameriške) pite so trenutno moderne, zato so povsod enake in s tem večinoma dolgočasne ter puste. Ta pa je v čast Portorožu in hotelu. Prijetno presenečenje tudi zato, ker pričakuješ obilnost in težo, dobiš pa miniaturnost in lahkost.