Rivica 2019

Nova riva je še bolj polna in naokrog je še več gostiln, toda Rivica je še vedno enako – dobra. Sprejem pri vhodu na teraso s širokim morskim pogledom preveri rezervacijo in želje ter popelje k mizi, kjer kuhinja pozdravi z mariniranimi kozicami, gospodar pa z mrzlo penino.

Že pogled in pozdrav nedvoumno povesta, za kaj tukaj gre. Toda tudi tistemu iz omizja, ki ne ”prenese” rib, ni bilo ob mesnem ”slow foodu” žal, da je bil plačilni.

Kamenice niso vedno, ostrige pač … Čeprav iz Francije, jih je odlikovala ravno svežina. Domača je bila ”ljutika” v kisu.

Tatar orade nedolžno morski, karpačo grdobine, da se ve, da tukaj ni kot povsod, tunin tatar iz okusnih ”ostankov”, surovi škamp na mladi skuti, sashimi tune na kremi wasabija. Surovo in hladno za – ogrevanje.

Bela buzara, brez kruha, le olje, vino in sok (iz) školjk, srčank (vongol, škrabic), venernic (ladink, dondol), majhnih pokrovač (kaneštrel). Ter, seveda, hitrost, ki je pri takšnih ”živih” sestavinah nujna, tako v kuhinji, ki v Rivici res ne ”komplicira”, čeprav dodaja svoje, strežbi, ki je domačna in profesionalna obenem, kot se za morsko teraso spodobi, in pri gostih, ki so več kot 80-letni starosti najbolj znane in najboljše gostilne na Krku primerno večinsko-stalni.

Ni je gostilne na hrvaškem dopustu, pa četudi je mesna, ki ne bi ponujala škampov na žaru. Glede na dolžino hrvaške obale je to toliko gostiln, da kljub velikosti hrvaškega morja v Jadranu ne more zrasti toliko repov in klešč. Zato je razlika med ”škampi” in škampi ogromna! Od kod so, kje so rasli, kako in kdaj so bili ulovljeni …, vse do žara, kakšen je in kako je vroč. Velikost repov pri vsem tem sploh ni odločilna, ta vpliva še najbolj na ceno. Zaradi vsega tega je Rivica ena redkih morskih gostiln, v katerih si je škampe na žaru nujno potrebno naročiti!

Veliki repi so za žar in slikanje, majhni pa za njoke. ”Malo škampove osnove, nekaj škampovih repkov in domači njoki,” pove krožnik. Kako se topi in sladi, povejo (vaše) oči.

Jastog je najprej pečen na žerjavici. Olupljen je nato popečen še v ponvi. Za omako je enako pomembno oboje, za njen okus pa še ”požirek” sauvignona selekcija, 2008, Marjana Simčiča, in brizg porta.

Le majhna kocka tune, toda velik učinek. Z enega srčka na dva! Najprej počasi v vodni kopeli, nato hitro le na eni strani ter z njo povaljano v sezamu. Omaka na osnovi sojine, s pikom wasabija. Po svoje nič posebnega, razen pravega kosa tune in kuharjeve vzdržnosti pri njegovi obdelavi. Zato se iz preprostosti porodi v ”le” kocki mesa nadokus, ki se razgalja v plasteh doživetja, ne (le) teksture.

Čokoladno-čokoladni parfait, hrustljavo-vanilijev sladoled in pralina z mlečno-sadno kremo.

Sredi sezone in sredi rive moraš biti uvideven, četudi je ”le” za en srček. Toda Rivica ga je z ribjim scenosledom brez težav potrdila, zaradi vrhunskosti sestavin in njihove tradicionalne priprave, ki pa je (še) vedno brezhibna. Ne, tukaj sredi rive tudi sredi sezone ni napak!

Zato pa je bila dovolj že majhna kocka tune, da je navdušila celotno omizje (šestih). To pa je že za 2 srčka!