Rosenbar

Rosenbar je institucija, na obeh straneh meje! Zaradi domačnosti sredi mesta. Zaradi morskih jedi med vinogradi. Zaradi slovenščine na italijanski strani. Zaradi drugačnosti še od takrat, ko so vsi kuhali enako. Zaradi gostov, ki so v njem kot doma. Zaradi Michele in Piera, ki sta vedno tam. Zaradi hrane, ki pa sploh ni najbolj pomembna. Zaradi vin, ki jih tam najraje pijejo njihovi avtorji. Zaradi časov, ki se spreminjajo, a Rosenbar je še vedno. Zato, ker takšno gostilno potrebuje vsako malo mesto!

Prvi krožnik prinese chefinja, majhen ocvrti cmok iz jajčevcev, zraven sta ”narisani” omaki, zeliščna salsa verde in paradižnikova. To je pravi pozdrav iz kuhinje, saj je Rosenbarova moč ravno v tem, v preprostih jedeh, ki pa imajo dušo, v pristnih okusih, ki poznajo sezono, okolico in kombiniranje, v kreativnosti, ki pa ne prestraši. A ni bilo le to. Tako kot v nobeni gostilni, če želimo iz nje zadovoljni in če želijo, da se še vrnemo, ni le hrana. Za samo najest so menze.

Tatar tune je bil le surova tuna, a ta nezakrita svežina je bila njena odlika. Mocarela, kisla smetana, olivno olje, ponovno salsa verde, so ji bili le spremljava, ki bistva ni (z)motila. Zato je bila tuna premišljeno na svojem krožniku, da je bil naslednji krožnik čisto nasprotje: veliko vsega, sestavin, barv, oblik in nereda. A tako kot morska svežina je tudi to značilnost Rosenbara – da noče biti fin! Ker ga imajo njegovi stalni gostje ravno zato radi.

Velike kozice so z bučkami prišle iz sopare, da so bile nežne in lahke, kot majoneza, ki je bila zato brez jajc. Listi strniščne repe, cime di rapa, so bil pravo nasprotje, najprej zemeljski, nato še okopani v bagna coudi, pikantni sardelni omaki, ki je bila tam zaradi orade. Vse skupaj je nevtralizirala solatnost hobotnice. A nekaj je manjkalo. Kar je sledilo …

Kruhovi njoki z okusom pečene čebule so plavali v nežni, po barvi in okusu, rumeni tekoče-gosti omaki, iz dveh sirov, trdega alpskega, d’alpeggio, in aromatičnega kraškega tabora. Ko so se njoki topili v omaki, ta pa na jeziku, da je bil rumen od kurkume, je bila spet le hrana in nič okrog nje. ”Mašila” so v Rosenbaru – kot v vsaki dobri gostilni – potrebna le med hodi. Da gospodar ne pozabi natočiti ali, še slabše, prinesti k novi jedi novega vina. Da gospodarica pove recept, ker to so jedi, ki bi jih jedli tudi doma. Da ne ješ po tekočem traku, ker to je gostilna, za katero si si vzel čas. Da se ne počutiš, kot da bi vsi radi ostali, le glavna igralca komaj čakata zastor.

Kalamari-kalamari so jed s podpisom, čeprav se bolj preprosto skoraj ne da. Testenine so bile debele tube, lignji pa debeli makaroni. Podobnost je res bila, ne le po barvi in obliki, celo po strukturi, ki je bila al dente, saj je testenine naredila prava trdinka, lignji, le s porom, olivnim oljem in parmezanom, pa so doživeli vročo ponev in preživeli hitro pečenje. In avtorica je še priporočila: ”Doma lahko daste za boljši okus na vrh še hrustljavo panceto.”

Ker je (bila) sezona fižola, je bil na enem krožniku stročji, na drugem rjavi, prvi s česnovimi drobtinami, pistacijami in pekočimi peperonciniji, drugi z motovilcem in kisom. Na obeh pa ”fast food” okusov, sardele na ražnjiču in sardele v cvrtju.

Rosenbar se ne muči s podrobnostmi. Pri predjedeh je pester, raznolik, tudi kreativen, pri glavnih jedeh pa opravi na hitro. A ravno to je tako italijansko. Dolgi uvod, potem pa nekaj konkretnega, čim bolj neposrednega, najboljše v žilo. Skleda solate, meso pa kar v roke. Kar je drugje rdeče in belo, je v Rosenbaru plava riba.

In kar je drugje le za božič, je v Rosenbaru vsak dan. Zato je kasata (cassata) le zmrzlina, z veliko lešniki in čokoladnega obliva. Dolce (sladko) in kot že vemo, neposredno. Tako kot za panakoto že vemo, da je bila drugačna, s kavo in praženimi lešniki, a še bolj s trikotnimi čokoladnimi pralineji a la gianduiotto. Konec sladek, vse dobro.

Rosenbar je še vedno najboljša gostilna stare Gorice, ni pa več tudi nove. A, da je kulinarika na naši strani v zadnjih letih tako napredovala, je zasluga tudi Rosenbara! To je še vedno gostilna za stare goste in za vse druge, ki imate radi morske jedi, toda le iz svežih, divjih, surovih sestavin, ki jih v Rosenbaru znajo pripraviti le na malo drugačen način.