Ribji karpačo je sicer z želejem ingverja in limone, toda danes, ker je takšno razpoloženje, je le brancinov. Nič ga ne spremeni in še manj popači. Zato je težko izbrati in zato je najboljše vsakega malo. Saj se zato imenuje ”sensazioni”.
Roparski gof je na krožniku prav krotek, saj ga umirja družba stebelne zelene, manga in melone. Ko je prava kombinacija okusov je do nadokusa le kratka pot v usta. Lososa sta debeli rezini, povaljani v sezamu, začinja ju jabolčni hren. Iz surovih lignjev je karpačo, za dodatno mehkobo je poskrbela limono, hrustljavost dodajajo mandljevi lističi. Surovim rdečim kozicam zadošča le malo soli, preden izsesamo njihov oklep, z glavo vred. A vse skupaj je dobro še nadgraditi, olivno olje je hrvaško, toda iz Piranskega zaliva (Mate).
Sploh ne opaziš, da cmokaš, sploh se ne zaveš, da se smejiš, nasploh ti je vseeno, kakšno vreme je zunaj. To je to, kar se zgodi tako iznenada v pristni gostilni, v kateri nobena jed ni vrhunska, dovršena, s podpisom, nepozabna, a vse skupaj, z mlaskanjem pri naši, vaši in sosednjih mizah vred, ustvarjajo občutek zadovoljstva. Mimogrede: temu živčnemu prenašalcu se reče dopamin in jedem se ga ne da dodajati na grame, temveč le na – občutek.