Teden restavracij, jesen 2016: na dobri poti

Radi jih imamo, saj so boljši od vseh tistih, ki se v to konkurenco sploh ne uvrstijo, zato jim kaj tudi odpustimo. Ker se trudijo ter borijo, vemo, da bodo jutri še boljši. Obisk: čim večkrat, saj bodo le tako lahko napredovali in kmalu postali ”srčkani”.

Ob stari šentviški cerkvi se študenti učijo kulinarike in turizma, tako da svoje goste strežejo v belih rokavicah od desne proti levi in jim kuhajo stare slovenske jedi z novimi kuharskimi tehnikami. Ob chefu, ki je BIC Ljubljana končal le malo pred njimi, a še v stari šoli, se prihodnost slovenske kulinarike kali tako, da trenira na prostovoljcih. A KULT316 ne eksperimentira in njegovi gostje niso poskusni zajčki. To je čisto prava restavracija, le da ima lepši pogled – v kuhinjo, v kateri chefu gledajo pod prste študenti kot gostje, in na jedilni list, s katerega ne zrejo vrtoglave številke.

Kulinarično-turistična popestritev dogaja v starem ljubljanskem Šentvidu, ki je tako med cerkvijo in ”staro pumpo” dobil Center kulinarike in turizma, s sodobno restavracijo KULT316 sredi učilnice, gostinskim vrtom med bloki in notranjo kavarno, tudi za zunanje.

TEDEN RESTAVRACIJ

Fudo je na številki 1 ulice, ki je najbolj družabna v mestu najbolj družabnih ljudi. Fudo je na trgu, ki je Glavni, zato je poln bifejev, kafičev, gostiln, trgovin, avtov, avtobusov, krožišč, kesonov, korit, ovir, kažipotov, projektov, idej, prireditev in ljudi. Fudo je lokacija!

Fudo je urban, toda oskrbujejo ga kmetije. Fudo je za jest, toda vsi gredo tja na pijačo. Fudo je mlad, toda ni za mularijo. Fudo je moderen, toda ne da se ga posnemati. Fudo je le eden, toda takšnih fud so polna vsa velemesta. Fudo je tako tipično mariborski, toda tudi nemariborski hkrati.

TEDEN RESTAVRACIJ

Zadnja pridobitev stare Ljubljane je takšna zmes lokalne in tradicionalne ter atraktivne in moderne ponudbe, da bodo morali gostje šele odločiti, kaj jim je bolj pomembno, istrski narezki, boškarinovi burgerji, ribji brodet, Čokove kulinarične dobrote, opečnate stene, razstava stolov in njihovih pregrinjal, ambiciozen degustacijski meni, najboljša vinska ponudba Starega trga …

Že zdaj pa je jasno, da je ena najboljših istrskih konob pravzaprav v Ljubljani. Altrokè! Menda ja! Kriv je Matjaž Čok, kmet, oljkar in vinar iz Plavij pri Kopru, sicer ekonomist z nazivom MBA.

TEDEN RESTAVRACIJ

Parkirišče je veliko, kar je, če ni prazno, vedno dober znak. Fasada je nova, okolje je urejeno, cesta ni hitra. Zraven je novi penzion, za njim je romantičen travnik s poročnim paviljonom, ob njem je menaža s tremi konji. Želite na izlet s kočijo po starem kamniškem mestnem jedru ali z vilicami po okusih Kamnika in Repnikove tradicije?

Domača, družinska, gorenjska gostilna vabi h krušni peči na tuhinjsko filo, na rojstni dan v kmečko sobo na telečjo kračo ali Firštov golaž in v veliko jedilnico na nedeljsko kosilo, ki se konča s kloštersko kremnšnito. Gostilna s klasično slovensko domačo ponudbo, ki pa jo okusno začini s svojim gostoljubjem in chefovim vplivom. To pa je tudi bistvo domačih gostiln, kajne. Da nam ponujajo tisto, kar vsi radi jemo, toda najraje ravno tam.

TEDEN RESTAVRACIJ

Ko sredi vasi vstopiš v moderno gostilno s steklenimi vrati, kromiranimi lučmi in hlajenim solatnim bifejem, ko je na jedilnem listu vse od Jadrana do oceana, od Prekmurja do Balkana, ko so krožniki valovitih oblik, kozarci visokih pecljev in natakarji poštirkanih ovratnikov …, kaj si naj misliš? Pusti popotnik vse tovrstne predsodke, ko si v Beltincih! Tonček ima, namreč, največji pozdrav iz kuhinje! Tonček ima domačo tünko, goričko šunko, ocvirke, zaseko, tlačenko govejega jezika in terino pitanih gosjih jeter z domačo jabolčno marmelado.

Tonček je tipična podeželska gostilna ob poti, ki vse z avtoceste pelje nekam drugam. Takšnih gostiln je v Sloveniji nič koliko. Le da je Tonček čisto drugačen. Tonček ne ponudi tistega, kar pričakuješ, temveč tisto, zaradi česar se boš vrnil!

TEDEN RESTAVRACIJ

Primorka je prava obmorska terasa. Le da po njej plešejo vozički. Toda ti so polni ”sipic, školjkic, ostrigic, ribjih juhic, divjih ribic, škampkov in kaneštrelc”. V Primorki se tudi sliši, da so do vsega morskega zelo nežni. V Primorki je vse še tako, kot takrat, ko ste bili zadnjič tam. Ravno to je njena največja odlika! Še gradbinci so svoje ograje postavili točno tako in takrat kot smo vajeni – ravno na začetku sezone.

Primorka ponuja vse tisto, kar ponujajo vsi, in nič, kar ponujajo veliki. To pa pomeni, da ni ne fensi ne šmensi, da ni ne penic ne omakic, da je, torej, ob paradižniku list peteršilja in ob limoni list solate. Ker vse drugo je zgolj iz morja in zato se v Primorkini kuhinji zadrži čim manj časa.

TEDEN RESTAVRACIJ

Skozi okna so Kamniške Alpe, Šmarna Gora in golf, v debelih foteljih požirek po zadnji luknji, sredi prostorne brunarice je velika steklena vinska omara, svetloba je dovolj pritajena, da ne moti razgleda, velika jedilnica pa je bolj polna od restavracije sredi mesta.

V Evergreenu je nekaj Toskane, malo Provanse, vonj Mediterana in nostalgija slovenske domače kuhinje. Fensi krožniki, domačno-eleganten ambient, hitra kosila in zimzelene jedi. Malo slovensko, malo globalno, gorenjska mulprata in florentinski biftek, ajdovi žganci z ocvirki in file kovača na tartufovem pireju, klubski sendvič in jagnječji konfit. Pa še praznik Kavalovih vinarjev, teden dalmatinske kuhinje, druženje s kulturo in poletna terasa s fotelji. Sploh ni le golf!

TEDEN RESTAVRACIJ

Ker naš žar ni enak ameriškemu BBQ, je tako potrebno razumeti tudi poslanstvo Kralja žara. Trudi se razložiti ravno to razliko. Torej ne dimijo 24 ur govejih prsi, temveč brisket, polnjen krompir nima lupine, temveč jacket, burgerji niso le iz mletega mesa, temveč tudi trganega, še golaž ni kot ga poznate, saj je kuhan 8 ur, v njem pa je meso ameriškega črnega angusa.

Kralj žara je ameriški steak house s klasično BBQ ponudbo, kar pomeni, da so čebulni obročki veliki kot jabolka, zeljna solata ima sladek okus, govedina je irske angus pasme, glavna začimba žara je dim, kar danes jeste, pa so vanj dali že predvčerajšnjim.

Po Ljubljani se sicer še vedno prepirajo, kdo ponuja najboljše steake, saj je govedina modna, ameriški žar pa in, toda Kralj žara ima vsekakor svoje argumente za visoko uvrstitev. Noži so ostri, meso pa je mehko, sočno in aromatično, ker je dobro uležano in pravilno spečeno.

TEDEN RESTAVRACIJ

H Kunstlju je treba, četudi sit. Na kozarec hišnega ali pa zgolj na sprehod po Kunstljevini. Takšna je stara, družinska in trdna slovenska gostilna! Znane jedi in znani obrazi. Dovolj prostora za vse okuse, priložnosti in količine. Staro, toda nič zbledelo. Vonj po velikih loncih in vroči peči. Ko vstopiš, veš, da si prav in dobro prišel.

Četudi sit, postaneš lačen. V stari gostilni, kamor stopiš z ulice, je na zidu zgodovina in vedno zanimiv radol’ški pogovor. Od aprila do oktobra se pri Kunstlju tako vse dogaja na letnem vrtu, v debeli kostanjevi senci, s pogledom proti Savi. Kunstelj je gostilna, na katero se lahko zaneseš. Če si sosed, izletnik, letoviščar ali le lačen. Ko se rodiš, poročiš ali le slaviš. Ker se generacije in gostje menjujejo, okusi pa ostajajo.

TEDEN RESTAVRACIJ

Ve se, kakšna mora biti podeželska, domača, slovenska gostilna. Lokacija, da je še kakšen razlog za izlet. Parkirišče, da v nedeljo ni polno, med tednom pa ne prazno. Pred hišo asfalt, čez cesto pa je najboljši pesek. Dovolj težka vrata, da odpirajo veliko in trdno hišo, dovolj široka, da eni prihajajo, drugi pa odhajajo. ”Dobrodošli v naši gostilni!” takoj za njimi, to pa je tudi že ob šanku. Pecljati kozarci, domača viljamovka in gospodaričin pozdrav: ”Mi kuhamo s srcem!”

Bistra, nasproti vhoda v Tehniški muzej, v novi preobleki, s katero je dobila tako zimski vrt kot prenočišča, z novo krčmarko, tako s hotelskimi kot s protokolarnimi izkušnjami, nima dolge tradicije, toda zdelo se vam bo, da ste v njej bili že velikokrat. Gostilna ob največjem slovenskem muzeju!

TEDEN RESTAVRACIJ

Natakarji so v belih rokavicah, pod vinom so dolgi peclji in pod svečami brušeno steklo, toda lončena peč je topla, strop je lesen in iz košarice sveže diši po domačem ajdovem kruhu.

Čeprav smo med kozjanskimi brégi nad Rogaško, kamor bi sam, brez receptorjevega nasveta, težko našel letoviščar, je pred gostilno, ki je kot kak planinski dom odeta v kamen, cela vrsta hotelskih kombijev, iz njih pa se na toplo kobaca ruska govorica. A niso le Rusi in niso samo turisti, gostišče Jurg je našlo pot, kako zaviti z glavne ceste.

TEDEN RESTAVRACIJ

Največje prireditve, najbolj pomembne, najbolj odmevne, doma in v tujini. Jezeršek je v Sloveniji pojem za catering. Nadaljevanje je bilo logično – kulinarično središče Slovenije. Preslikava stare slovenske gostilne.

Jezerški so iz 24 slovenskih gastronomskih regij in 176 slovenskih tradicionalnih jedi naredili model – kakšna je bila in bi naj bila slovenska domača gostilna. Ambiciozen projekt ob ljubljanskem letališču in gorenjski avtocesti, ki je razen dvora še hotel, restavracija in hiša za posebne in ekskluzivne dogodke, srečanja, sestanke, delovne zajtrke, kosila, večerje, poroke, strokovne in znanstvene konference, protokolarne prireditve, prezentacije, počitnice …  Preprosto in domače, toda ne tako kot včasih, temveč tako kot danes!

TEDEN RESTAVRACIJ

Znotraj je prodajna razstava lokalnega umetnika, zunaj pa je pravkar parkirala dostava Fondinih morskih gojenk, ki jih chef sproti, brez kuhanja v limoni in hladilniku, reže v tatarce in karpače. Nostromo je najboljši, ko ne kuha … Mišljeno je pohvalno! Ne le, da iz Srbije preko Grčije uvoženi chef Gradimir Dimitrić lepo zlaga, temveč je tudi dovolj skromen, da prizna morskim sestavinam premoč nad svojo kuhalnico.

Predvsem pa se v Nostromu hitro nič ne počne. Zato pa, ko čakate na sveži ulov, se lahko pogovarjate z morskim carinikom, ki mu je dolgčas čez cesto, ali s šefom, ki pozna na ti vse ljubljanske Pirančane, ali pa z gosti pri sosednji mizi, ki dopoldan pridejo mimo na kozarec malvazije, opoldan s prijatelji na fuže ”od gospe iz Kopra”, popoldan na kavico v starih foteljih, zvečer pa se tam zasedijo že od jutra. Na dopustu ste!

TEDEN RESTAVRACIJ

Že več kot dvesto let! Kdo še ima na Gorenjskem, ne, kar v celi Sloveniji, tako dolgo tradicijo? In kdo ima tak travnik z račjim ribnikom, poročnimi paviljoni, otroškimi igrali pred hišo? Kdo postreže vsak dan vsaj štiri vrste svežega domačega kruha? Kdo zna tako z gobami in priželjcem, s salamami in špehovko, s krapci in skuto, pa še z janeževimi upognjenci?

Pr’ Bizjak je pristna gorenjska gostilna, tako družinska in nogometna, da mama, ki je v kuhinji ob štedilniku, na slikah pa ob predsednikih, s fanti igra nogomet, sin, ki je bil poklicni nogometaš, pa ji pomaga med gosti. Medtem ko se konkurenca z ledeno-morskih programom udinja gostom in krizi, Bizjakovi ostajajo zvesti sestavinam in domačim jedem.

TEDEN RESTAVRACIJ

Vinska klet je moderna in skoraj skrita nad dnu amfiteatra, ki ga oblikujejo njene strme gorice, brunarica pa je stara in izstopajoča. Videla je veliko upravnikov in doživela veliko uprav, bili so boljši in slabši časi, toda kruh, ki je na mizi, je svež, dišeč in hrustljav, bel z bučnimi semeni in temen s čebulo, in ko chef pristopi, ima na belem suknjiču ponosno izvezeno ime.

Andrej Smogavc je domačin, Pohor’c, kuhal je pri Marku Pavčniku, še v celjski Evropi, in Miranu Ojsteršku, še v Trnovcu, zdaj pa je gospodar na najlepši vinogradniški legi, kjer med tednom gosti poslovneže iz doline in golfiste s Škalc, v soboto nagovarja dobrojedce, teden pa sklene z nedeljskimi kosili.

TEDEN RESTAVRACIJ

Urbani ambient, atraktivni šank, zanimive dnevne akcije in dvignjene belo pogrnjene mize za fine jedi je dobrodošel koncept novega Slona s staro letnico. Ko so Ljubljančani prvič v živo videli slona, danes pa v hotelu z ugledom največje hotelske družine na svetu zrejo v chefa, ki za steklom nad klasično-hotelskim barom ustvarja bistró dnevno ponudbo, zanimivo tako za tuje goste hotela kot za ljubljanske mimoidoče, in degustacijskimi meniji, ki v urbano-hotelskem dekorju pomenijo konkurenco ljubljanskim ponudnikom ”fine hrane”.

Od hotelske klasike do slovenskih tapasov, od malic do degustacij, od Maximilliana do Best Western, s sporočilom chefa Jožeta Erjavca, da prisega na kakovostne lokalne sestavine, ki jih spreminja z modernimi tehnikami in jim dodaja še veliko ljubezni.

TEDEN RESTAVRACIJ

Mežerle imajo doma, ko gredo na lepše, pa naročijo kot je slovensko pravilo, zato je Koroška dečva, kot ji pravijo domačini, med tremi dolinami in ob igrišču (vadbišču) za golf, z velnesom, tajsko masažo, poslovno usmeritvijo, avtobusnim parkiriščem, štirimi zvezdicami in, ne nazadnje, tradicijo znane koroške restavracije, predvsem morska. Tako kot njena hišna, ribja juha, z bogato vsebino barbona, brancina, srčank, klapavic, nožnice, kozic, škampa, zelišč in curryja. Vsaka Korošicina jed izda kuharico, ki ni v službi, ampak za štedilnikom. Ker ne ponavlja, temveč se trudi. Najbolj s palačinkami, ki so ajdove in z – jakobinkami!

Prva koroška izbira za poslovneže. Mestna konkurenca koroškim hribovskim kmetijam. Najbližje do morja za lokalce treh dolin, Koroške, Mislinjske in Dravske doline. Koroška dečva za posebne in lepe priložnosti.

TEDEN RESTAVRACIJ

V krožišču pri črpalki v Radgoni avtomobili ne zavijajo več zgolj proti Radencem, temveč zaradi Mencingerjeve malice ali kosila tudi proti Dajnkovi rojstni hiši. Pri Štefanecih je že pred hišo polno cvetov, v domačni jedilnici pa ob tiktakanju stenske ure črno-bele slike pričajo o dolgi gostinski tradiciji. V stari gostilni so spet stari lastniki, toda z mladim kuharjem. Čeprav ga je največ naučila babica, ima najraje goste, ki hočejo novo in drugače (beri: majhne rulade namesto velikih plošč).

Kisla juha je zato tradicija in ocvrti zrezek je štajerski, toda svinjski želodčki so tanko in enakomerno zrezani, kipnik je iz kopriv, jelenov file je sočnostjo izabele, regrat je v sladici, sezonski meniji pa so glavna odlika vaške gostilne, ki tudi z zunanjo in notranjo podobo vabi na izlet v Radgonsko-Kapelske gorice.

TEDEN RESTAVRACIJ

Najbrž najbolj znana gostilna na štajerskem koncu, tudi zdaj, ko se mimo vrat ne valijo več kolone težkih tovornjakov. Dediščina generacij že od 1870! Pa ne le Šikerjevih generacij, temveč tudi generacij njihovih gostov, s te in one strani meje, ki med tednom malicajo, sklepajo kupčije, lovijo ribe, za vikend pa gredo na družinsko kosilo, praznovanje ali obred, in to že stoletja.

Pri Šikerju vsak dan sveže zadiši po kisli juhi, telečji obari, bograču, svinjski pečenki, pečeni rački z mlinci, telečji krači, kuhani govedini. Šarlota je kraljica hiše, zaradi telečjih jetrc se zavija z avtoceste, kisla želodčkova juha je najboljše zdravilo sinočnjega večera, pečen smuč je ribičeva sreča, polnjene telečje prsi pa so v oporoki Šikerjevih stalnih gostov. In zdaj nimajo več le kmečkega muzeja čez cesto, temveč tudi družinski hotel nižje ob jezeru! Pa nikar ne pozabite obiska začeti ob sodu v stari kleti.

TEDEN RESTAVRACIJ

Začetnice imen družinskih članov pripovedujejo življenjsko zgodbo mlade družine, ki je uresničila svoj cilj. Novo mesto je dobilo restavracijo, ki jo je predolgo potrebovalo. Z mladim in ambicioznim kuharjem, ki je izkušnje pridobival po vsej Sloveniji, na Dolenjskem pa se je Ribničan tudi udomačil, ambientom, ki se poda sodobni, lahki, sezonski, mladostni kuhinji, ter optimizmom Helene in Boštjana Predovič je pot v Belo krajino dobila razlog za postanek že na samem začetku. S pametjo in pridnostjo je zrasla restavracija Boheja, ki se bo še širila, zgoraj s sobami, spodaj z vinsko kletjo.

Nedelova preizkuševalca je Aleš Pelc prepričal najbolj z glavnimi jedmi, pri katerih je našel skladno kombinacijo med glavno sestavino (mesom) in prilogami (zelenjavna frtalja, korenjev pire), ter nasploh s celotnim sezonskim, jesenskim menijem, z odličnim razmerjem cene in kakovosti.

TEDEN RESTAVRACIJ

Zakaj na krožišču, od koder jih ločita od portoroške promenade le še dve serpentini, toliko avtov raje zavije ostro levo? In zakaj jih je od letos še več?

Na prvo vprašanje je odgovor znan že 35 let, odkar Tomi najbolj znano portoroško gostilno vsako leto še malo razširi in posodobi. V tradicionalni morski gostilni, v kateri so bile Jakobove pokrovače vedno klasične in všečne, z maslom, olivnim oljem, drobtinami in piko na i (worchesterska omaka), saj imajo Tomijevi gostje ravno takšne najraje. Brez skrbi, tradicija v gostilni, katere čar je bil vedno v nostalgiji, je ostala, le da je dobila še prihodnost.

TEDEN RESTAVRACIJ

Tukaj ni potreben dolgi opis. Ker je dovolj le en stavek. Pri njih so doma jedi iz krušne peči! Pa (ne) pika, temveč klicaj. Strokovnjaki. Ki so iz stare krušne peči naredili sodobno kulinarično posebnost. Goran Pevec zgodaj zakuri in nikoli ne ugasne. Rakovnik je med Sevnico in Šentrupertom. Pa saj na daleč diši.

Če pa je kdo vseeno še radoveden, mu pri Javorniku povedo čisto vse o krušni peči: ”Na krušno peč lahko gledamo kot na: del notranje opreme – estetska funkcija, izročilo prednikov – tradicija, priprava za kuhanje in ogrevanje – delovna funkcija.”

TEDEN RESTAVRACIJ

Lešnikovi imajo vse. Veliko gostilno, motel, vital, spa, otroško igrišče … Predvsem pa vrt! Pravzaprav sta kar dva, zeliščni na enem koncu prostranega posestva med Stražunom in Dravo in zelenjavni na drugem. Ker gostilna brez vrta, s katerega so vitamini in sezona vsak dan na krožnikih gostov, ni prava slovenska domača gostilna.

Zato Lešnik ni (le) dobra mariborska gostilna, temveč (še boljša) podeželska gostilna. Ne le gostilna (in ne le motel), temveč kar – Dežela pri Lešniku. Opoldan je lahko kosilo, popoldan vitalna kopel, zvečer sladki spanec. In kar napišejo, je res: ”Naš vrt je naša zakladnica. Na njemu raste več kot trideset vrst sezonske zelenjave in sadja. Ročno in skrbno ga obdelujemo tako, da je z nami zadovoljna tudi narava. Kruh zamesimo vsako jutro. Testenin ne kupujemo. Sladoled in vse sladice pripravljamo v naši slaščičarni.”

TEDEN RESTAVRACIJ

Istrian Tapas niso le hitri prigrizki na pločniku obmorske promenade. Za vitrino s tapasi je vinski bar z dolgim šankom, visokimi stoli in polnimi vinskimi policami. Za dolgo vrsto bistro miz, ki se ne skrivajo pred pogledi z ulice, pa je cela stena v steklu, za katero se v istrski show kuhinji premikajo visoke kuharske kape.

Istrian tapas je moderen in lokalen, tako da je odprt in z razgledom, sproščen, brez prtov, z informativnimi papirnatimi podstavki in marketinškimi izreki, z lesenimi ”paletami” za tapase ter preprostimi krožniki za bistronomske kreacije. Moderno je iz istrskih sestavin in tapas porcij, z drugačnimi imeni in znanimi okusi, lokalno pa je s kmetij in iz Piranskega zaliva ter istrskih ribjih in mesnih jedi, pripravljenih drugače: skuša s črnim česnom, cipelj v mleku, bobiči kot ”koline”, ravioli z jagenjčkom, koprivni njoki s škampi, bržola kot costata).

TEDEN RESTAVRACIJ

Ambient starega dvorca z veliko sobo Filipa Žičkega in manjšo Leopolda Konjiškega se ni bistveno spremenil, a pogrinjki so daljši in lepše nabrani, svetloba osvetljuje stari masivni strop, pod steklenimi pokrovi na osrednji mizi pa se sušeno sadje barvno ujema z modnimi slikami na lesenih opažih. Novi začetki so, skratka, spodbudni, stara vinska klet v kartuziji in velik zeliščni vrt pa sta ob pestri zgodovini zagotovilo za lep izlet.

Najstarejša gostilna na Slovenskem je z novim oskrbnikom dobila novo prihodnost, obiskovalci Žičke kartuzije pa priložnost, da se sprehod po zeliščnem vrtu, obisk stare lekarne in degustacija v grajski vinski kleti konča kot se izletu spodobi – za obloženo mizo. Mlada kuharica je zelo ambiciozna, zato ji dajte priložnost!

TEDEN RESTAVRACIJ

Najprej je kava na najbolj obleganem mariborskem trgu ali zgolj štruca kruha pod pazduho na poti domov. Potem zadišijo torte iz lastne slaščičarne in nato je le še korak do skritega romantičnega vrta čisto v središču Maribora, ki ga napolnijo opoldanska poslovna kosila in večerna družabna mestna omizja. Vsi mariborski turisti se zaletijo v Florjana in vsi Florjanovi gostje prisegajo na domačo pašteto z medom in bučnimi semeni ter na sredozemske okuse sredi štajerske prestolnice.

Ker Maribor ni preprosto mesto, saj so ulice preveč prazne, trgovine preveč zunaj, ljudje pa preveč doma, godi, ko je Grajski trg poln sprehajalcev, Florjan pa znanih obrazov.

TEDEN RESTAVRACIJ

Če prvi Cubo uspešno igra na karto ”videti in biti viden”, drugi, hotelski, uspeh gradi na čistem nasprotju. Glavni adut majhnega hotela v centru Ljubljane je ravno intimnost, saj nimajo radi vsi velikih in se tudi znani in lepi želijo kdaj umakniti in skriti. Zato ne čudi, da se je hotelska restavracija odločila za isto. Ravno takšne so, namreč, njene jedi – vsem znane, a lepše kot povsod. Ko pa oči jejo zraven, se ve, so tudi okusi boljši. Cubo zna dovolj, da je več kot le lep hotel!

Hotel Cubo je zastavil tudi restavracijsko zgodbo dovolj ambiciozno, da ga je škoda zgolj za poslovne zajtrke. Dajte mu, torej, priložnost, ko se za kosilo želite okusno pogovoriti, za večerjo pa po predstavi pri sosedih še nazdraviti.

TEDEN RESTAVRACIJ

Špajza ni fina gostilna, kar pa že ime pove. Pireji so grobi in nepasirani, a stoli (zvečer) zato polni in veseli. Na Špajzinem jedilnem listu je vse tisto, kar mora biti v gostilni sredi glavnega mesta. Toda: jedilni list se začne z degustacijskim menijem, ki je lahko mesni ali morski, v rezultatu je več drugačnosti, sezonskosti, aktualnosti, v kuhanju več občutka, koncentracije, skrbnosti.

Zato, čeprav prvi še vedno zmanjkajo škampi, to ni copy-paste primorsko-slovenska kuhinja, ki se je znala le uspešno prilagoditi svojemu ambientu in vedno bolj lačnim svetovnim popotnikom. Izza ozkih vrat, pod nizkim stropom, med živimi, a toplimi barvami, v labirintu majhnih prostorov, na atrijskem vrtu in ob škripanju starega lesa Špajza ponuja kulinarično dušo, ki jo tako ljubijo turisti z vsega sveta in tako potrebujejo domačini iz vseh klubov in strank.

TEDEN RESTAVRACIJ

“Je še kakšna miza ob ograji?” se s panoramskim dvigalom vozijo Mariborčani gledat nad Titov most, kdo se sprehaja po Lentu, kako se učijo medicinci čez Dravo in kdo se smuča na Pohorju. Najlepša mariborska terasa, ki ima desni Maribor na dlani. Nič čudnega, da se zaradi teh ”gledaliških” kvalitet tudi na krožnikih odvija predstava. Terasa z veliko podzemno garažo, steklenim dvigalom na pročelju, loungem na terasi daje Mariboru vsaj nekaj velemestnega občutka.

Rojen v luči žarometov Evropske prestolnice kulture, je hotel City Mariboru dal sredi mesta moderen hotel, seminarski center, podzemno garažo in kulinarično teraso. Da se je na njej zvrstilo že kar nekaj chefov, jo je naredilo še bolj zanimivo, saj se Terasine ambicije s tem kvečjemu večajo.

TEDEN RESTAVRACIJ

Izpod stoletne salamoreznice je divjačinska salama z vloženimi jurčki ter ajdovim in sadnim kruhom. V domači goveji juhi plavajo veliki žlikrofi. Dolinškove krvavice so pikantno začinjene in črevo je okrog špile hrustljavo zapečeno. Zelje je kislo in slanina v njem je mesnata. Pred domačim pecivom, ki ne skopari z orehi, beljaki in s čokolado, pa so visoko dvignjeni solnograški žličniki.

Toda, pozor, Dolinškovi z Vrha niso običajna domača gostilna, saj imajo ob fileju prekajene postrvi topinamburjevo kremo s poširanim prepeličjim jajcem, ob domači kuri na krompirjevih svaljkih gomoljnice s kozjim sirom, ob zmrzlini praženih lešnikov slive iz modre frankinje oblite s čokolado in ob poročni dvorani še zlatarno! Zato svojo svojo domačijo z macesnovim opažem imenujejo kar Vrh gurmanskih užitkov, med katerimi vsekakor ne pozabite na divjačino.

TEDEN RESTAVRACIJ

Mirko Bodiroža je legenda med gorenjskimi gostinci. Nazadnje je pod vršaci v Podbrezju kuhal morsko in dalmatinsko ter tu in tam Srbe učil, kako se pripravlja ribji paprikaš. Zdaj je v Ljubljani, kjer je ribe zamenjal za teletino Vodnikove babice na dvorišču Vodnikove domačije v Zgornji Šiški.

V lesu in z veliko kamna je nekdanja picerija prijetna Vodnikova gostilna, ki turistom ne ponuja le sob, temveč nekaj več od kulinaričnega centra mesta, domačim pa ne le hitrega kosila, temveč tudi dolgo popoldne ali obilno večerjo dovolj preprostih in znanih slovenskih jedi, ki jih imamo vsi in vedno radi. Pripravljeno z dovolj spretnosti in občutka, da je več kot povsod in vsak dan. Slovenska tradicija, postrežena z nasmehom. Pa še Vodnikovo domačijo si pojdite ogledat.

TEDEN RESTAVRACIJ

Včasih so jedli svinjsko kračo, danes jedo odojkovo kračko. Pred več kot sto leti je bila furmanska gostilna, danes je velemestna. Časi se pač spreminjajo, zato so bile včasih kočije, danes pa sta podzemna garaža in brezplačni taksi.

Lev se, torej, ni spremenil. Hotelska restavracija, kakršne so Levovi gostje po vsem svetu vajeni. Le da drugje nimajo takšnega tonkinega brulleja, ujetega v čokolado z žametno glazuro. Okus po vanilji, cimetu, klinčkih, mandljih, spretno zapakiran v najboljšo čokolado in prav dizajnersko modeliran. Toda, pojdite po vrsti, od hobotnice z artičokami in limeto, škampove kremne juhe, fužov z jurčki in panceto do pečenega jagenjčka z mlado čebulico na pireju z rdečo papriko. Ne le za popotnike, hazarderje, poslovneže in sladkosnede, tudi za Ljubljančane.

TEDEN RESTAVRACIJ

Dizajn hotela nikogar ne pusti hladnega, zato so tudi jedi, ki iz kletne kuhinje prihajajo v ambient geometrijskih oblik in svetlikajočih se materialov, zmes arhitekture in spretnosti. to je bistró, ki upošteva lokacijo ob Ljubljanici, kjer je vedno polno ljudi, toda zato tudi veliko konkurence.

Vander vabi na zajtrk z domačimi marmeladami, kozinskim medom, kobariškim maslom, slovenskimi siri in ječmenovo kašo s suhimi slivami; na kosilo v globokem krožniku, le z žlico, s tržnice in z okoliških kmetij; na večerjo z regionalnimi specialitetami, pripravljenimi po chefovem navdihu in slovenski tradiciji; ter v vinsko klet, kjer je Vandrov avstralski lastnik zbral najboljše s svetovnih potovanj in največ iz Slovenije.

TEDEN RESTAVRACIJ