Umetniška kmetija Filozići na Cresu

”Kaj vse smo že tukaj skuhali …” se spomni Igor Zlatkov, ko na ogenj pristavi veliko ponev z jelenovo gregado. V izbi je toplo, domačno, prijetno in, seveda, dobro. Ko zunaj pade mrak, v izbi postane spevno.

V malih kamnitih hiškah vasi, v kateri živi le ena družina, ni niti enega pravega kota, nič ni ravno, vse je zaobljeno, nič ni ostro, vse je mehko. ”Tako kot les čuti,” pove Igor, ko rezlja in rezbari svoje lesene deske, stojala za pršute, posode za hrano in vse druge predmete, ki mu jih prišepne les, ko ga nabira po celem otoku. ”Čarobni gozd na severu Cresa skriva skrivnosti, ki jih ne vidi navadno oko. Preko dvajset vrst drevja daje brezhiben material in teksture  za moje uporabne predmete.”

Filozići je umetniška vas, v kateri se skozi vse leto dogajajo umetniške delavnice. Lesene skulpture kažejo obiskovalcem pot in varujejo štiri prebivalce majhne vasi na severu Cresa, najbolj divjega hrvaškega otoka. Umetnost je Igor Zlatkov povezal z vinom, kar simbolizirajo umetniško poslikane lončene posode za vino. ”Kot pri Klinecu v Medani, le da so naše posode manjše,” pojasni umetnik.

Nobena stena ni ravna, nobena polica ni prazna, nobena steklenica ni le za okras. Poleti je vroče, med kamnitimi zaobljenimi stenami pa je prijetno hladno, zima je dolga, ob ognjišču pa pa ne mine dan, da se ne bi grel kak obisk. V Filozićih ni dolgčasa.

Za osnovo mora biti najboljša lozovača, potem pa iz nje odlično travarico naredijo divja zelišča, ki jih vsa družina nabira okrog svoje vasi.

Tramontana je gozd okrog Filozićev, v katerem je polno velikih, toda prijaznih škratov. Z njimi se igrajo otroci, ki ne pogrešajo televizije, ovce, ki se vse leto prosto pasejo, jeleni, ki se ne bojijo lovcev, divje svinje, ki jim na organskem vrtu družine Zlatkov dan in noč igra glasba. Ko poslušajo, ne pojejo vsega.

Igor Zlatkov je bil na Reki tonski mojster, med dalmatinskimi otoki skipper, v Švici je bil zdomec, zdaj pa je v Filozićih na dopustu … ”Ves čas sem prost, toda ves čas delam. Pomembno je, da ni nobenega pritiska. Čeprav si želim, da bi bilo v vasi več družin, skupaj bi lahko veliko naredili,” vabi v Filoziće na Cres somišljenike.

Kaj bo nastalo, ne odloči umetnik, temveč mu to pove les. Nekaj ga naplavi morje, nekaj ga oklesti burja, nekaj ga zloženega pred delavnico še ni sporočilo svoje želje. Pomembno je le, da nikjer ni nobenega ravnega in ostrega roba.

”Sinoči je bil na obisku prijatelj, ki je lovec, nato pa sta prišla še dva lopatasta jelena. Najprej sem vrat kuhal pod pritiskom, nato pa sem ga na močnem ognju še cmaril z zelenjavo in zelišči. Veliko je divjega česna. Le krompir ni od tukaj, a je tudi naš, iz Gorskega Kotarja, ker tukaj nam divje svinje vsega pojejo. Njivo pokrijemo le s slamo in se vrnemo, ko je čas za pobiranje.”

Juha je iz kopriv in divjih zelišč. Na vrh je potrebno doliti le domače olivno olje in s kruhom, ki edini ni iz Filozićev, temveč iz mesta Cres, je takšna juha za cel obrok in še dva zdravnika.

Ovce s Cresa so suhe, z malo maščobe, saj se pasejo vse leto v grmovju med skalami. Zato njihovo meso ni ”ovčje”, temveč zeliščno. Za salame morajo biti stare tri, štiri leta, za maščobo pa jim dodajo še tretjino svinjine. Divjačinska salama je iz divjih svinj, pršut je ovčji in od mangalice, sir pa je staran v tropinah.

Starana skuta ima sladko spremljavo kostanjevega medu. Cres je edini otok s kostanji. Zraven so lešniki in zelišča.