Vodnjanka 2020

Med brezdeljem ti ni do šiki-miki-finega prehranjevanja, temveč hočeš ”le” iskreno in dobro! Vodnjanka v Puli za domačine opoldne peče polpete in polni paprike, zvečer pa vas le vpraša : ”Morsko ali mesno?” V ambientu stare mestne gostilne, pred katero je parkiranje dopustniški izziv, je posedanje v njej z Morisom, domačini, vini in iskrenostjo vsakoletna obveza dopustnika, ki beži pred vročino, turizmom in gnečo.

Na dopust hodimo zaradi uživanja, počitka, sprostitve. A zakaj se potem vozimo v kolonah, cmarimo na soncu, jemo na rivi in se jezimo zaradi računa? Zakaj ne gremo raje na dopust v Vodnjanko!

Puljska Vodnjanka je negacija turizma. Pa ne le zato, ker so v njej le domačini. Ne nazadnje bodo zdaj, ko ste to prebrali, tudi turisti. Zato boste tudi v Vodnjanki dobili zvečer le meni, v katerem je vse tisto, kar tako imenujejo tudi vsi drugi. Toda v Vodnjanki je pršut ”brez računa”, ker le tako domač tako diši, ribe so iz dnevnega ulova, ker le tam to ni reklamna laž, in hrana je zaradi lakote in zadovoljstva, ne pa zaradi lakote po zaslužku. Točno za to gre, Vodnjanka nalašč kuha tako, da je ”le” za 1 srček, ker zaradi tega greš iz nje srečno sit, vrneš pa se ne kot turist, temveč kot domačin!

Vodnjanka je iskrena in pristna, zaradi krčminega vzdušja, jedilniškega ambienta, Morisove morske medvedke, maminih receptov in svežih zeliščnih big, ki se tako lepo drobijo v dobrem olivnem olju.

Ozek izbor dveh menijev, ribjega ali mesnega, deluje turistično le do predjedi, ko postane jasno, da videz ni vse. Šele ko poskusiš, veš, da je preprosto največkrat najboljše: sardele na šavor s čebulo, barakuda s sušenimi paradižniki, morski pes, sardele s papriko, hobotnica v solati, ribja pašteta.

Narezek, četudi na leseni deski, je (drugje) ponavadi prevelik, ker je premalo domač. V Vodnjanki je vsakega le kos, a vsak kos je potrebno prijeti z drugim prstom. Tako še jutri vsak po svoje(m) diši: domači pršut, ombolo, starani kozji sir Kumparička, boškarin salama, navadna salama, kravji sir, olive (od očeta).

V Vodnjanko je pravzaprav potrebno opoldne, ko so enkrat polpeti, drugič polnjene paprike, vedno pa brodet. Ker pa takrat dopustniki raje nezdravo ležimo na plaži, je brodet (v meniju) tudi zvečer. Posebnost Vodnjankinega je, da ni brodet, ker je golaž, zato so sipe in lignji za osnovo, kadel (morski pes) in škarpena (rdeča bodika) pa za posebnost. S kozarcem rdečega vina veš, kje boš dopustoval (tudi) prihodnje leto.

A tokrat so bili najboljši vseeno fuži! Bolj preprosto se namreč ne da dopovedati, kaj je za 3 srčke v konobi z enim srčkom … Tako se ti lahko le posreči, ali pa znaš. Samo fuži, samo pršut, samo bučke in samo malo kosmov staranega kravjega sira Veli Jože. Brez omake, pravzaprav, a sočno, polno, dišeče. Le (zelo) dobro!

Deluje kot mešano meso na žaru … A je ”le” šest hodov na enem krožniku: file barakude, kadel v pomarančni omaki, domača polenta, blitva,ocvrti kalamari, dušene sipice.

Pravzaprav smo prišli le na boškarina, ker samo v Vodnjanki je tako ”mlad” v tako ”stari” omaki. Pravzaprav se na dopustu držimo načela, da jemo le morsko, zato se pregrešimo le enkrat. A so ribe padle nazaj v vodo, ker smo telečje pečenje ”morali” poskusiti, za jutri pa so napovedali kozlička.

Je le skuta s smetano, ki jo barvajo marelice, drobijo lešniki in v nasmeh kremžijo istrske višnje, toda saj si si želel, ne da bi vedel, ravno to.

Čeprav je vinska vitrina takoj pri vratih, je Vodnjanka (s korono) dobila tudi pravega someljeja, ki vam bo o istrskih vinih v kratkih hlačah povedal več od tistih v metuljčkih.