Zeleni gaj

Na križišču, ki čez hrib pripelje do Rotunde, je pod krošnjami dobesedno zeleni gaj. Jedilni list je sredi vrta in zanj je potrebno znati prekmursko. Za jest je vse to, kar ”gnes nüjdimo”.

Na Goričkem so Zeleni gaj Boštjan Berke (desno), mama Helena (ki se nerad slika) in prijatelji (levo), ki radi kuhajo in pomagajo.

Odprti kamin z žarom, stari štedilnik na drva, vse police polne steklenic, cel šank poln domačih izdelkov, olj, kisov in žganic, emajlirana posoda, karirasti prti in predvsem dobra volja.

Najprej je potrebno izbrati – kateri kos kralja živali bo šel na žar. Zarebrnica krškopoljca s kmetije Žgajner, ali vratovina in zarebrnica, suho zorjena 60 dni? K mesu gresta kuhan mlad krompir, popečen s česnom in peteršiljem, in zelenjava (korenje, mlada čebula, cvetača, brokoli).

Svinske vuje so popečen mamin kruh, obložen s hrustljavimi svinjskimi uhlji, počasi kuhanimi, 3 ure, z zelenjavo, in hitro popečenimi, nato zabeljenimi s kislo smetano in okisanimi z ekološkim bezgovim kisom. Po vrhu pa: ”Babica je dala peteršilj na vsako jed”, dosti popra in rdeča paprika. Super start!

Juha je iz veliko kosti, kuhana kot goveja, z jetrnim cmokom (dela mama), domačimi rezanci (iz Tešanovcev), luštrekom in korenjem.

V zelenjavni juhi je vse iz vrta, zato je zelenjava še živa, sočna, dišeča, okusna. Z zelišči in soljo jo je skuhala le voda, dodali so ji le malo zdroba na sončničnem olju s kmetije Vitez.

Čeprav je draž Zelenega gaja v tem, da se ne moreš upreti nobeni jedi, ki po prekmursko güči zunaj na tabli, pa so telečja jetra vseeno največji Berkejev hit. Najprej, čigava so, kako so zrezane in kje (štedilnik na drva) so pečena. Potem pa jim chef doda svojo mero čebule, vina, majarona, lovorja, rdeče paprike in peteršilja. ter na krožnik mamin kruh. Znamenitost iz Filovcev!

Zajčji pörkelt ”sem naredil malo po svoje, vzel sem mu smetano (zaradi celiakije in glutena), dodal pa veliko zelenjave (stebelna in gomoljasta zelena, korenje, paradižnik), vino, dosti začimb in rdečo papriko.” Dobro ga je popravil!

Ker se picek dolgo peče, je nekaj za vmes, kar ni na tabli. Domači špeh, ki je bel kot lardo in mesnat kot pršut, se je na ognju začel ravno potiti, ko je chef z njim vroče zabelil endivijo z vrta.

”Malo vitaminov, Luštov paradižnik, tetino zelje in naša solata.” Ko jo poješ, greš za šank, da za domov kupiš bučno olje in bezgov kis.

Piščanec je ocvrt, seveda, v svinjski masti. Gospa mama jih cvre sproti.

Takšno pečenko znajo speči le bukova drva. Pečena svinjska rebra s kožo, ”pečemo počasi, 3 ure”, le s česnom, kumino in soljo.

Čemu se je težje upreti, mesnim jedem ali njihovim prilogam? Da v Zelenem gaju ni dobro imeti prevelik oči, potrjujejo sveže pečeni langaši s česnom in sveže zabeljeni dodoli s smetano in čebulo. Rad bi jih še, pa ne moreš več.

Vmes smo se predali in lepo prosili, če lahko prihodnjič pridemo še na filano papriko in svinjski vrat z žara. Da je ostalo nekaj prostora še za retaše, jabolčne in sirove.

Na vino, pravijo, se ne spoznajo, a po praznih steklenicah sodeč ne pijejo le piva in sploh ne slabo. Za aperitiv so doma žgali viljamovko, jurko in slivo, vse, seveda, brez dodanih arom. Kdor ni za prekmursko pivo ali ”kmečko” vino, dobi limonado ali domače sirupe, iz bezga, robid ali melise.

Pravzaprav smo v Zeleni gaj šli po domačo prekmursko šunko. Potem, ko smo se najedli, napili, nasmejali, pa smo kupili še za cel prtljažnik drugih prekmurskih dobrot.