Löffelspitze

Vrhunci na žlici

Fotozgodba

Vrhunci na žlici

Izkušnja obiska, januar 2026
Klik

Vrhunci na žlici

Tudi v vasi, ki se oglašuje s smučanjem od in do vrat – leta 2007 najbolj zasnežena vas na svetu! -, se hoteli ne zadovoljijo le s smučarskimi učitelji. V Alpski zvezdi je Maximilian Steinfeld sicer kopalke z rodnega Sylta zamenjal z irharcami do kolen, a kot mladi zet polni hotel z znanjem z uglednih hotelskih šol, vinsko klet, v kateri zori kar dva tisoč etiket, pa s someljejsko diplomo. V pritličju hotela sta ogrevana notranji in zunanji (infinity) bazen, v tretjem nadstropju, ki je iz oči v oči s smučarji na šest-sedežnici mimo hotela, pa so spa in savne, finska, turška, bio in še kakšna, ki vam po 36-km-smuki od vrat do vrat posrkajo še zadnje srage moči.

Sezona tukaj traja deset mesecev, ko pospravijo topove in se sprožijo vsi plazovi, zacveti med skalami in na sto kilometrih pohodniških poti med planinskimi kočami. Hotelska terasa je velika in sončna, v hotelu so kar tri restavracije, zvečer pa se vse začne v baru Novum, kjer imajo viskiji z vsega sveta blindirano stekleno omaro, koktajli pa sto strani in mešalca z največjimi mednarodnimi priznanji.

In potem zvečer nastopi Sandro Abel, chef, ki je v Alpsko zvezdo prišel iz Chef’s Table v Rote Wand, pred tem pa je delal v vrhunskih restavracijah v Liechtesteinu, na Islandiji, v Nemčiji in v ZDA.



Jedilni list

Degustacijski meni

8 hodov (za zunanje goste)

185 €

8 hodov (za hotelske goste)

105 €

Vinski list

sommelier Maximilian Steinfeld

Rad Dobrojem priporoča

Za glavno bi bil goveji hrbet z rdečo peso, ki se je valjala v holandski omaki, in mesno omako, ki jo je streznil portovec, pričakovan, če ga ne bi pod rožnatim mesom presenetila rezina še hitreje opečenih pitanih račjih jeter. To je, namreč, izpadlo bahato, a le tako dolgo, dokler se pri mizi ni pojavil še chef s storžem in ribežnom v rokah. Ko je na bahatost naribal bogastvo visokogorskih gozdnih vonjav, je vse dobilo smisel. Majhen storž visokogorskega belega bora, cemprina, ki pri nas raste le na Smrekovcu, Raduhi in Peci, a ga naši chefi še niso našli, je vse, kar je bilo sámo preveč, tako odišavil s smolnato-eteričnim vonjem, da je postalo ravno prav.