Velike kosti avtohtonega goveda. Velike plavuti istrskih ribičev. Velika omizja vikend izletnikov. ”Ljudska gostilna,” je dobro obveščeni vir ocenil dogajanje, ki od petka do nedelje med Zambratijo in Petrovijo, v notranjosti umaške obale, ni osamljeno. A še malo je rekel. Še na stropu bi sedeli, če na njem ne bi bilo že toliko slamnikov in biciklov. Nono obvlada posel! Zato, ker ima rad svoje goste in zato imajo oni radi njega. Vsak dobi svoje in točno tako kot si želi. Za vikend je tam cela Istra, (tudi) med tednom pa raje rezervirajte!

Od surovega iz Jadrana do bogatega istrskega ”pjata”, od črne rižote do črnih raviolov, od fužov s kokošjo, pljukancev z biftkom, rezancev s tartufi in njokov z boškarinom do listov, brancinov, orad, rombov, grdobine, kovača, škarpene in zobatca, pri branju ni razlike med istrskimi konobami. Zakaj je, torej, pri Nonu vedno polno?! Ko eni vstanejo, mine le za stavek – ”Bomo takoj pripravili!” – in že ste sredi bučnega dogajanja.

Na belem lesenem stropu je za bolšji sejem stvari, toda na mizi je le tisto, kar je iskreno in pristno. Vina sežejo tudi na našo stran, olivna olja so za pokušino, slovenščina pa je celo na jedilnem listu. ”Hvala vam, ker cenite dediščino naših prednikov,” se zahvalijo po naše, potem pa naštevajo, če slučajno že niste prebrali pred vrati. Zdaj je sezona špargljev, prej je bila tartufov, kmalu bodo gobe, ribe so ”ravno danes tako velike”, kruh pa ”smo zjutraj spekli”. Nono nikjer ne pozabi omeniti, da so morske radosti zgolj iz Jadrana in da je ramstek zgolj iz boškarina. Za otroke je raj zunaj, za odrasle pa znotraj, predsezonski tujci so stalni gostje, sezonski turisti so rezervirali za prihodnje leto, Istrani praznujejo, Slovenci so sosedje. Res, ljudska gostilna!