Za domov iz JB restavracije

Vsak novi klik v JB-jevo trgovino predstavi kak nov izdelek. Ko smo mi naročali, jih je bilo veliko manj kot takrat, ko jih boste vi, pa vseeno smo se ”trudili” več dni, od jutra do večera, da so nam popestrile dolgčas zaradi zaprtja gostiln. Zato tudi vam ne priporočamo, da jih pospravite na mah, pa čeprav vas bo mikalo, saj si zaslužijo, da jih nadgradite še s svojo kuharsko pridnostjo. Za spodbudo je v nadaljevanju cela foto zgodba predlogov.

Izdelke JB restavracije lahko naročite tukaj.

Zelenjavni humusi kot namazi na (predvsem) drožastih kruhih so modna zapoved ne le za vegane, temveč tudi dobrojedce. JB je tukaj, torej, v trendu, ki ni le zdrav, temveč tudi okusen. Kolerabin humus ima sicer dovolj mehko, kar penasto, strukturo, da je vsaj med (delovnim) tednom lahko sam na dobrem kruhu, ali po chefovem priporočilu ”kot namaz, ki se poda k sveži zelenjavi ali krekerjem”. Priporočamo pa, da mu (vsaj) za vikend še kaj dodate, oziroma, ne le kar nekaj, temveč humusu in chefu primerno! Mi smo izbrali salamo Q-Komel iz restavracije Kobjeglava na Gradu Štanjel, z zadnjega obiska na Krasu pa je ostal še Zidaričev sir jamar. Kruh z drožmi smo spekli iz moke enozrnice in polbele pirine moke.

Za hitro kosilo s skledo solate ali kot se v Italiji spodobi, za toplo predjed. JB-jeva pašta so domači špageti, ki jim v njihovi domovini pravijo piciji. So sveži, zato ne dovolijo oklevanja. Če niste zraven naročili pesta iz pinjol, 36 mesecev zorjenega parmezana, olivnega olja Sancin iz Doline pri Trstu, soli in kapucinke ”z Matjaževega vrta”, morate pobrskati po lastni shrambi. Mi smo v njej našli paradižnikovo omako, ki smo jo skuhali potem, ko smo ob predkoronskem obisku v JB restavraciji dobili navdih ”surove” omake čez špagete imenovane morje. Gre za to, da je zmotno, da je potrebno paradižnikovo omako dolgo kuhati. Pomembno je ”le”, da jo skuhate v sezoni, ko so paradižniki najlepši, in pogrejete med letom, ko na takšnih špagetih takšna omaka potrebuje le parmezan.

Količina in število kozarcev zahtevata v koroni več sorodnikov (iz istega gospodinjstva), v normali pa več prijateljev (in več vina). Za oboje pa se je potrebno potruditi! Chefa, Janez in Tomaž, sta se s paštetama, obe sta jetrni, v eni so orehi, v drugi pistacije, ki sta jima dodala še marmelado iz pečenih sliv, kutinov džem in fermentirano rdečo peso s hrenom. Ker je predvsem pašteta s pistacijo pravi jetrni parfait iz francoske podeželske klasike, ki jo chef Bratovž temu primerno v inačici terine ovije v slanino mangalice, smo ji spekli brioche, prav tako po francoskem vzoru. Bratovževa ”pašteta” nas je spomnila na parfait Emila Junga, ki smo ga spoznali v njegovem Au Crocodile, pred približno toliko leti kot se ga je JB naučil v Tschebullu ob Baškem jezeru, kjer je začenjal svojo kariero. Brioche pa smo posvojili v French Laundry najboljšega ameriškega chefa Thomasa Kellerja, od koder smo domov tovorili njegovo knjigo Bouchon Bakery.

Za vložene srebrne čebulice se navzoči zahvaljujejo Majdi, za sladko-grenko-kislo marmelado iz kumkvatov pa Vivi.