Ob glavni cesti je konob, gostiln, restavracij, roštiljev, jagenjčkov, kažipotov kolikor hočeš, zato turist noče zaviti s poti, še posebej ne tako med bloke, trgovine, delavnice, bifeje, picerije. Toda vseeno je pred vrati že vrsta in kdor ni rezerviral, bo moral imeti srečo, da bo dobil trdo klop na ozkem dvorišču. Prava konoba je znotraj, s starim pisalnim strojem, novimi amforami, ladijskimi zastavicami in celo rešilnim pasom, a brez potrebe, ker Jure pove: ”Mi nimamo jedilnega lista, ker vsak dan skuhamo le to, kar je tisti dan sveže!”

Vino je toplo, belo in rdeče, natakar ima glasen humor in mladi gazda je odrezav, a to naj ne zamoti, ker pašta pride na mizo kot se le v najbolj pristni konobi spodobi. To pomeni, da je aluminijska padela obtolčena, toda zelo vroča, vsebina pa ni iz ene omake za vse jedi,  temveč z enega štedilnika, s katerega vsi zajemajo.

Olivno olje diši po morskem pišu, prti so beli, v kaminu tudi poleti gori, vsak pljukanec pa je tako drugačen, da je takoj jasno, da je ”prava mama” v kuhinji. Jure ponuja le to, kar je povsod ob morju klasika, razlika je zato le v tem, da v tej konobi to ni klasika.