Na vratih, pa čeprav so steklena, torej ne bi bilo treba, piše ”Gradele”, naj se ve, ker to je v tej gostilni sveto mesto, zato sme skozi ta vrata le eden, le gospodar, torej Gusta. Ker le on ve, kako vroče mora biti fratru, ribonu, šargu pod trebuhom in koliko olivnega olja je dovoljeno dodati ribji svežini. Predvsem slednje je najbolj pomembno, kajti v tej hiši, ki je bila včasih res konoba, torej le za vino, danes pa je tako blizu veliki marini v Sukošanu, da je še vedno konoba, a za ribo, vsaj dokler je Gusta, iz ”ribe ne bo nikoli suši”. Ko prisede, vpraša, kaj je bilo za kosilo, in ko sliši, da smo v brodet dali rožmarin, skrega, ”če pa sveža riba ne potrebuje drugega kot le olivno olje”. Izjema je zanj le ena, reče se ji menola, velika je do dvajset centimetrov, kot mladica je samica, odrasla pa menja spol. A kaj, ko je najboljša, ko tako piha izza vogalov, da ni nobenih turistov, zato pod gradelami ni žerjavice, tako da Gusta menole pozimi posuši, nato pa jih skuha s kislim zeljem.

Zdaj pa so tudi Kod Guste ribe najprej na kovinskem pladnju pri mizi, toda z rdečimi škrgami in svetlečimi očmi, in čez cesto je vrt s pisanimi koktajli in pletenimi marelami, toda z odsevom luči na vodni gladini pod nogami, nato pa gre po ustaljenem vrstnem redu, toda ob hobotnici tudi s tunino v solati in pred gradelami tudi s školjkami v buzari. Če jim rečejo grope, so ladinke, ki si jih je obvezno potrebno naročiti, tako kot po oglodanih ribjih glavah še rožato, ker tukaj bolj sladko miga celo od crème caramel, crème brûlée ali crema Catalana.