Istrska (hrvaška) konoba mora imeti odprto ognjišče! Vse drugo pa ni predpisano, oziroma nikjer ne piše, da morajo biti vse enake, torej, ob morju morsko-ocvrte in v notranjosti tartufatno-paštne.

Tudi konoba ima, namreč, lahko chefa, ki ustvarja in ne le ponavlja; lahko ima fine pogrinjke, ne pa le lesene klopi; lahko začne s chefovim pozdravom, ne pa z natakarjevim: ”Boste k pršutu belo ali rdeče?”; lahko ima polno hladilno vitrino buteljk sosedov-vinarjev, ne pa le demižonki malvazije in terana; lahko ima narezek suhih mesnin, toda ne iz trgovine, in ploščo sirov, toda lokalnih, z imenom in starostjo; lahko so ji testenine najboljši del programa, toda zato, ker so drugačne, posebne, chefove in res dobre; lahko ima ribe, toda le ribičeve, torej le sveže in divje; lahko ima meso, toda ne lažnega boškarina; lahko ima celo steake, toda le, če je poznana po njih; lahko ima le svoje sladice, ne pa trgovinskih; in tudi v konobi se lahko gostiteljica na koncu poslovi z domačimi pralinami, ne pa s šilcem dosladkanega muškata.

Vam je to znano? Najbrž le drugi del vsake od teh povedi; prvi pa le, če ste že bili v konobi Vorichi v hrvaško-istrski vasici Orihi, kjer Tamara in njena mlada ekipa za vas z ljubeznijo in strastjo izbirajo najboljše lokalne sestavine.