Najboljša pizza je fritta! Na majhni modri tendi piše Friggitoria, spodaj pa Masardona. Tako so klicali prababico Anno Manfredi, ki je tukaj 1945. leta začela prva cvreti pizze. V majhni notranjosti je gneča pred velikim kotlom, v katerem v vročem olju mladi in vselej nasmejani kuhar Cristiano Piccirillo vrti okroglo, napihnjeno testo.

Prababica Masardona je na ulico pred hišo postavila mizo, nanjo lonec z vročim oljem in v njem začela peči svoje pizze fritte. Za sosede, za mimoidoče. In tako je še danes. Testo je vedno enako, olje je vedno enako vroče in je sejo le z rokami. Samo nadevi se spreminjajo. ”Vse je le sveže, zato ni vedno enako,” pojasni Cristiano. Pizze so tradicionalne in inovativne. V prvih so sveža rikota, dimljeni provolone sir, paradižnik, bazilika, poper in ciccioli, kocke sušene slanine. Druge so po navdihu in trenutni ponudbi.

Oče Enzo je za blagajno, brat Salvatore toči sladko marsalo, Cristiano pa razteguje testo. Nekajkrat ga vrže iz roke v roko, da nastane krog malo manjši od klasične pizze, z zajemalko na sredino doda potrebne sestavine, prepogne kot calzone in s prsti zlepi. Vrže v vroče olje, z levo s kuhalnico vrti, z desno z zajemalko poliva. Po minuti obrne, ko je zadovoljen, zavije v papir. Vedno le vsako pizzo posebej. Vedno iz olja, še vroče, takoj v usta. In nikoli ni mastno. Pizza fritta je dosti lažja od običajne pizze. Pa še manjša. In najboljše je vzeti polovičke. Ko jo dobiš, se le prestaviš na začelje vrste. Majhna stane 3 evre, normalna 4,5. Prababica je rekla: ”To je hrana za reveže!” in vnuki se tega striktno držijo.