Skutni žličniki so z rukolo in vsak dan so enako oblikovani. Vino je iz pipe in komur ni do tega, gre vedno lahko do vinske vitrine, v kateri je ponudba boljša kot v dolini. Pri Juretu vedno veš, kaj te čaka, naj bo zunaj smuka ali romanje. Na sončni terasi je gneča, v polni izbi pa hitra postrežba obotavljive kar pohodi. ”Je še kaj prostora?” Ne sprašuj, prisedi, se bomo že stisnili.

Je klasika, kot povsod na smučiščih, narezek, testenine s paradižnikovo omako, lazanja z ragujem, golaževa juha, na drugi strani ”startne liste” so še dunajski s krompirčkom, svinjski kotlet z zeljem in hrenom ter celo mešano meso na žaru. Zakaj je potem takem Jure, ki ni v vrsti prva, temveč druga gostilna na Višarjah, nekaj posebnega? To vedo le tisti, ki so se prebili v prvo jakostno skupino …, v kateri so ravioli, njoki, polenta in frika! Tudi v Italiji je potrebno zelo dolgo iskati, da je Gostilni pri samostanu pri paštah kdo kos!

Ni le nalezljivi vonj, ki je povsod tam, kjer pašte nastajajo s srcem, ne pa z zajemalko. Je predvsem in enostavno – dobra volja. Ta je še bolj nalezljiva od draženja rikotinega dima v nosnicah in topljivega občutka njokov na jeziku. To je tista preprosta hrana, ki se je ne da posnemati, da pa se jo vsak dan jesti. V raviolih je v nadevu pravilna mešanica krompirja, rikote in staranega ribanega montasia, tako kot v posipu parmezana iz Emilije in dimljene skute iz Karnije, v polenti je pravilna kombinacija grobega mletja in mehkega kuhanja, v trisu pa je prava izbira hišnih specialitet – pastiča z jurčki, raviolov z lokalnim sirom in velikih skutnih žličnikov z rukolo -, ki so za stalne goste smučarskih Višarij bolj pomembne celo od sonca na vrhu štirikilometrskega smuka.