Nicolas Carro

Miza je bila sicer v kotu, da je celo jedilnico mišelinske restavracije v finem hotelu gledal le hrbet, a imela je atlantski razgled. Toda le, če si si zanj zlomil vrat. In potem sva čakala dobrih 15 minut, da so naju sploh ”opazili”.

Seveda so rekli, da so lepe mize, ki so bile nato še vsaj uro prazne, gostje rezervirali že pred dolgimi meseci (midva pa le pred dvema). In da sva dobrodošla, čeprav se ”vam zdi, da ste predolgo čakali”. Če ne bi bila na dopustu in močno lačna, bi odšla, tako pa sva spoznala chefa Nicolasa Carra. Pozdravil je (končno) s tortico z jajčno kremo in prahom črnih oliv, z blinom z botargo in čemaževim poprom, ter z ocvrto kroglico morja dobesedno izpod nog … Kot se za haute cuisine spodobi je bila glavna jed v dveh delih, najprej sotirani priželjc z ocvrto artičoko, gorčičnimi semeni, kremo artičok in mesnim jusom, sokom; nato pa Vol-au-vent v slogu blanquette, maslena pastetka polnjena z ragujem iz telečjega podbradka in gob. Le kdo bi jim potem, ko sva poskusila vse bližnje in daljne sosede mladega chefa, zameril, da so tako slabo začeli?!