Restavracija Johnson

V Johnsonu takoj povedo, kaj je pri njih prvo pravilo – dnevni ulov! Zato se (žal!) ne zamujajo s pozdravi iz kuhinje, na pogrinjkih ne razkazujejo oljčnih steklenic in za eno (od dveh) vrst kruha celo priznajo, da je iz trgovine. Vse je pač podrejeno poslušanju. Ko natakar na majhni terasi nad cesto, kjer je pod Učko in nasproti Svetega Petra še pred prvim mrakom prijetno in čisto drugače kot nekaj sto metrov spodaj ob morju v Dragi, začne naštevati, kdo vse ne plava več v morju in kdo vse še vedno miga v kuhinji, ne potrebuješ drugih nadražil. V Johnsonu ne jemlje diha pogled, ki vidi več streh kot Kvarnerja. V Johnsonu ti daje dih morje z druge strani, iz kuhinje.

Tukaj je vprašanje le, ali boste škampe z glavo ali brez nje! Kdor reče ”z glavo”, dobi še zelenjavo. Ker, ko jo odlomiš od repa, so morske trave in alge tam kot priloga, ki se še sveti od mesečine. Nikjer niso škampi na mizi tako živo-morski, tako rožnato-prozorni in tako sladko-čvrsti! Kuhar jim je podstavil le globok krožnik, natakar le limonov kompot (za roke). To se ne je na kilograme in to se ne tekmuje s hitrostjo. Za predjed posrkaš glavo. Za solato pogrizeš njegov zajtrk. Za glavno jed cmokaš z repom. Za sladico se lotiš klešč. Eden zadostuje, da kar se mene tiče, jih drugje pustim živet.

V vsem, kar Dragan Jurdana v svojem Johnsonu počne, ni le eleganca, temveč je tudi spoštovanje. Ko prinesejo kovača, je pod njim le beli pladenj, na njem pa le vzdolžna zareza. Vse drugo je prepuščeno njenemu veličanstvu ribi, ki je bila žrtvovana samo za vas. A brez obreda, blišča, pompa in fanfar, zgolj z ravno toliko toplote, da na kosti ni več mesa, le še čisto bleda rdečica. Koža je pečena, meso je kuhano, glava pa je poslastica, polna želatine, zaradi katere so lastni prsti priboljšek.