Čar istrskih konob, na naši in njihovi strani, je v tem, da lahko vsak trenutek končaš. Krožniki niso hodi, ki bi zadovoljevali radovednost in pričakovanje, temveč ”enolončnice”, ki zadovoljuje lakoto in tek. Lahko je le nekaj narezanega, le nekaj zloženega, lahko je le omaka in samo na hitro zamešana v testo, ki potrebuje le kopel in krop, lahko pa je brez uvodov in olepšav, kar neposredno čez celo mizo, na debeli deski le debeli kos mesa. Ker prave istrske konobe so morju vedno izza hriba.

Nekaj narezanega, požirek na trati, pašta z žlico ali pa konkreten kos mesa, lahko tudi na polovico in lahko ob starem kaminu ali pa v slikovitem zimskem vrtu, Stari podrum je vse drugo bolj kot le klet. Za slednje, namreč, poskrbijo sosedje.

To je pač tam, kjer je pokrajina idealna za majhne gostilne, krčme in konobe, ki imajo stare kleti in nove sode, velike kamine in majhne jedilnice, kratke jedilnike in dolge vrste čakajočih na prosto mizo, saj vinogradi dajejo dobra vina, psi najdejo črne in bele tartufe, grmovje rodi divje šparglje, na travnikih se pasejo stari boškarini, reke pa nimajo daleč do morja.