Fižolova juha

”Pašta fižol?” je bil kar užaljen ob njenem izboru. Češ, saj to pa je zanj prelahko. ”Na fine dining me boš že peljal v kakšno restavracijo, a ne za Valentinovo, doma pa bo dobra fižolova juha najboljša,” je rekla, a še dodala: ”In zate najlažja …”

Ji bo že pokazal. Vzel je najstarejšo Slovensko kuharico, ki jo je našel na njeni polici, Felicite Kalinšek, iz leta 1953, že enajsto izdajo, torej mora biti dobra. In jo začel spreminjati po svoje … Namočen fižol - še dobro, da se je ona spomnila dan prej - je kuhal s česnom, lovorom in rožmarinom. Ko je dodal še suhi timijan, mu ga je pol ostalo na pokrovki … Kuhan fižol - budilko na štedilniku si je trikrat prestavil, ker je bil po dvajsetih minutah fižol čisto trd, po tridesetih na pol mehek, po petdesetih pa en ne več trd, drugi razkuhan - je pretlačil. Slišalo pa se je: ”Kje je pasirka? Kako se sestavi? Kateri lonec?” Potem je pomil prvi lonec in ogrel drugi, da je lažje precedil.

”Katero cedilo? Kako velike luknje?” Ko je pomil drugi lonec, je zraven pomil še pasirko, cedilo, tri kuhalnice in dve zajemalki. Minila je že poldruga ura, zato je bil že malo utrujen. Pršut je zrezal na kocke, korenje pa na brunoise.”Kako veliki naj bodo kvadratki?” Ko je končno našel paradižnikovo mezgo, je vse skupaj dobro prepražil in dodal juhi. Ni bilo enostavno, bil je še bolj utrujen in med praženjem je moral z drugo roko ves čas mešati fižol, ki se je nesramno prijemal dna posode. Potem je pomil tretji lonec, da je v njem skuhal testenine. Ko jih je našel. ”Kako dolgo naj jih kuham, glede na to, da jih bo potrebno še pogreti v juhi?” Namesto da bi mu odgovorila, ga je po poltretji uri težkega kuhanja preproste fižolove juhe vprašala: ”Naj pogrnem za kosilo ali za večerjo? Sicer pa lahko juho jeva tudi jutri …”

Ko mu je končno uspelo, pa jo je vseeno presenetil. Na krožniku je juho najprej obilno pokapljal z najboljšim olivnim oljem, ki ga je našel v shrambi, nato jo je potresel še z gremolato, brez česna, a zato z lupino limone z domačega drevesa, in na koncu čez vse nastrgal še parmezan, ki ga je našel čisto tam zadaj v hladilniku. “Splačalo se je tako dolgo čakati,” je priznala. ”Zato, ko boš pomival, bom jaz spekla penasto skutno torto!”

 ...