”Prevečkrat je žar le meso, vse drugo ob njem pa nebodigatreba,” je komentirala, da mu je zrasla korajža. ”Prevečkrat zato, ker je premalo takšnih preprostih idej,” se je zato začel hvaliti. ”Se strinjam,” je rekla, kar že dolgo ni slišal, in nadaljevala, ”res je preprosto, saj si le zmešal zeliščno solato in jo kot vinaigrette dodal svinjskemu kotletu, ki si ga po moško opekel, seveda, žaru …” Kot da ženske pečejo na žaru, je pomislil, a vseeno tiho počakal, da dokonča misel. ”Ker je takšnih idej premalo, si jih velja dobro zapomniti,” je razumela njegovo tišino. ”Odslej bo zato žar…

Biti morajo iz slovenskih belušnih gomil, ker le iz njih so lahko tako sveži, da jih je potrebno le zelo tanko olupiti in nato še tanjše po dolgem narezati (nalistati). Vinaigrette je potem, seveda, iz najboljšega olivnega olja in s citrusno kislino pasijonkinega balzamičnega kisa. Če ga nimate, si pomagajte s kislino agrumov, limete, grenivke, limone, samo da ni solatni (vinski) kis, ki bi nežno belino belušev preveč skuhal. Morajo hrustati, da se burrata še lepše topi.

”Kako lepo vreme,” je dahnila navsezgodaj, da je bil takoj radoveden, kaj bo sledilo. ”Idealno za piknik! Zakuri žar! Speci kaj!” Navodila so bila, torej, kratka in jedrnata, čeprav strogo-tehnično niso bila povsem točno. Že dolgo žara več ne zakuri, temveč prižge, tako kot ona ”svoj” štedilnik, on svoj plinski roštilj. Je neprimerno bolj enostavno, saj nikoli ne ve, kdaj bo zjutraj spet tako lepo vreme … A zato mu je kurjenje dalo idejo. Tokrat ne bodo čevapčiči! Tokrat sploh ne bo mesa! Tokrat bo pravi pastirski piknik! Vse iz enega lonca, kot na odprtem ognju, kot enolončnica, toda brez…

Hrustljavka je tanka pizza, toda ta je v mini izvedbi z maksi učinkom na večerno gledanje televizije. Mini hrustljavke, ki jih grizemo kot čips, kar pa je tudi edina podobnost z ”džankom”, spadajo namreč med tista spoznanja v karanteni, ki si jih velja zapomniti tudi potem. Zato, ker imajo vse kot velike, le pripravljene so dosti prej in enostavneje, domišljiji in oblogi pa je prav tako prosta pot. Pravzaprav so idealne za potem – ko bo spet pozvonilo in bo ponovno prišel nenajavljen obisk! Nastale pa so tako, da se je on po (njenem) kosilu pridušal: ”Ker je bilo tako…

Morala se je zgoditi korona, da si je upal končno poskusiti rusle. Pandemijska karantena je pač čas, ko praznimo vse, shrambe, hladilnike, zamrzovalnike, trgovine. In, ker smo doma, smo bolj dovzetni za ”eksperimente”, zato se je tudi ona odločila: ”Pa naj bo! Hujše od virusa ne more biti …” Da bi jih kar tako iz kozarca, kot Skandinavci, si pa vseeno nista upala. Saj so kot žive, ali vsaj kot v ribarnici … Torej je ona skuhala dovolj krompirja – ”da bo vsaj to, če bodo rusli preveč sluzavi” -, on pa je uporabil dovolj kisle smetane in ”ojačevalcev” okusa….

Ko je kupil dimljenega lososa, ga je takoj spregledala: ”Se pa znajdeš, spet ga boš le zložil na krožnik in zraven dal pol limone …” Če pa je tako najboljši, se ni dal. ”Kako naj vem, da je tako najboljši, če pa nimam primerjave? Naredi nekaj drugega in bom primerjala …” Torej je lososa skril v namaz, za podkupnino primerjave pa je zraven odprl steklenico penečega in jo povabil na družabni večer, četudi v karanteni in le v dvoje! ”Vidiš, spet sem imela prav – da dimljenega lososa, ko ga prineseš iz trgovine, ni dovolj le zložiti na krožnik, brez kuharjevega…

Ko je karantena, ne moremo redno nakupovati. Ko karantene ne bo, pa se nam bo spet mudilo. V obeh primerih, torej vedno, potrebujemo recepte, ki znajo pogledati v shrambo, hladilnik in med blagovne rezerve. Konzerva v olivno vloženih sardin je vedno doma. Prav tako paket suhih testenin. In iz starega kruha se vedno da narediti drobtine. ”Tokrat pa res nisi imel težkega dela,” je komentirala, ko je videla embalažo, ki je ostala po kuhanju. ”Koliko zamudijo tisti, ki znajo le pogrevati te konzerve in vrečke,” pa potem, ko je poskusila al dente testenine, ki so ji ponudile mehko, pikantno, hrustljavo in…

On kuha, ko nje ni doma. A zdaj sta kar naenkrat, zaradi korone, oba doma. Bo, torej, kuhala zdaj le ona? Seveda se s tem ni strinjala. In seveda se je on strinjal, a z njo … Torej je vprašala: ”Kateri dnevi bodo tvoji?” Dnevi, se je začudil množini, kaj misliš, da bo res tako dolgo trajalo? ”Kolikor vem, je imel vsak teden tudi pred pojavom virusa enako število dni,” mu je jasno povedala, da resno računa na njegovo enakopravnost. ”A naj ti bo, lahko si kavalir, zato lahko meni prepustiš večje število, torej štiri dni. Jaz, kot ljubeča žena,…

Prav mu je! Zakaj pa se je prostovoljno javil. ”Danes jaz kuham kosilo!” Logično, da je pograbila, rekla: ”Super,” in odšla na novoletne nakupe. Potem pa je, kot ponavadi, prepozno začel, in ko se mu je mudilo, je šlo vse, nič novega, narobe. Spregledal je, da se mora buča dolgo peči, mandljeve amarettije je sredi največje predbožične gneče našel šele v četrti trgovini tretjega blagovnega centra, in potem je nagajal še ročni strojček za testenine, tako da je bil vesel, ko je poklicala. ”Oprosti, malo zamujam, upam, da ni že kuhano …” Testo za testenine je spet zavil v folijo,…

On zanjo: ”Samo en kozarec!” Je slišal prav? Pa ravno zdaj, ko si je hotel dotočiti. Saj se ta modra frankinja tako lepo prilega temu golažu … Najprej je rekla, da nima časa, naj on kar nekaj skuha. Zato je pogledal v zamrzovalnik in našel le govedino za golaž. Pa se je začudila: ”Golaž?” In ji je ugodil, saj ne bo navaden, saj ga bom malo izboljšal, z bučo, kisom, pečico … ”A vseeno bo le golaž. Zato naredi še nekaj za zraven, da ne bo le s kruhom.” Torej je naredil krompirjeve cmočke, ki jih je sploščil, da so…

Greva na nedeljski izlet, po gobe? ”Saj ne bova nič našla,” se ni z izleta hotela vrniti praznih rok. Tržnica je polna jurčkov, torej rastejo, se ni dal. Toda: ”Če veš, kje …”, njen pesimizem ni popustil. Pa greva le na izlet, v domačo gostilno na jurčke, je usahnilo še njegovo upanje o gobarski sreči. ”Jooj,” je zastokala. Kaj pa je? ”V gostilno na jurčke? Vsi delajo enake jedi, brez domišljije, preveč jurčkov, čebule, smetane, moke …, in premalo okusa. Zakaj pa ne bi ti raje kaj dobrega skuhal iz jurčkov?! Če praviš, da jih je polna tržnica, bom skočila…

”Ne popraj preveč. Ne začini premočno. Naj ne bo pekoče. Spet preveč peče …” Kolikokrat je to že slišal?! On bi, ona pa ne bi. Klasično razhajanja sodobnih zakoncev, ki se trudita ljubezen začiniti vsak po svoje. ”Saj imam rada goreče, toda ne, da tako boli …” Je za to sploh rešitev, danes, ko so trgovske police polne pekočih omak, kuhinjska okna pa lončkov z doma vzgojenimi čiliji? Zato je čilijevo olje skuhal njej. ”Zate,” ji ga je podaril iz ozimnice Šole okusov, ”da te ne bo več tako peklo.” Odkar uporablja ”njeno” čilijevo olje, mu ni potrebno več premočno…

Razlog so bile sardele s kislo-sladkim okusom – tukaj. Ker se je zanje tako dobro naučil, kako majhni sardeli očistiti njeno veliko kost, je bilo to znanje potrebno deliti … Se želiš naučiti? Zelo odločno je odmajala z glavo in mu našla novo zaposlitev. ”Ker tako dobro znaš, jih očisti še za glavno jed …” Dovolj dolgo je stal že pri pomivalnem koritu, ko jih je čistil, zato si je kljub poletju pomagal še z več vročine. Malo se je sicer upirala: ”Zakaj pečica, če pa je že brez nje tako vroče?”, toda, ko jo je, medtem ko so se pekle,…

Jezno je ugasnil televizor. Škoda sobotnega popoldneva, si je priznal. ”Lahko bi ga boljše izkoristil,” pa mu je prebrala misli. Sedemnajstkrat niso izgubili, tokrat pa kar s 3:0, je kar vrelo v njem. Ona pa je prilivala na ogenj. ”Saj tvoj rezultat je že tudi podoben …” Kako to misliš, se je ujel v zanko. ”Kmalu bo minilo toliko dni, odkar si zadnjič kaj skuhal. Vedno le jaz!” Ko gre nekaj narobe, gre vse narobe … Najprej so izgubili nogometaši, zdaj pa izgublja še njihov navijač. Bivši, pravzaprav. Raje je šel nahranit droži, da bo spekel kruh. ”V ponedeljek dobiš…

”V hladilniku imaš pol kilograma mletega svinjskega mesa. Skuhaj nekaj. Poljub!” Za tisto zadnje ni vedel, ali je rekla ali naredila. Bil je še na pol v komi, ko je ona že vstala in odhitela po spisku. On, ki dela od doma, pa lahko, torej, nekaj skuha. A kaj? Ta skrb ga je dokončno prebudila. ”Kaj pa bi rada,” je zakričal, ker je spodaj že slišal vhodna vrata. ”Nekaj dobrega,” ni bil več siguren, je to res rekla ali pa se mu je le zdelo, ker to tako in tako vedno reče. Tuhtal je med čuftami, polpeti, burgerji, a to…