Oslič in paradižniki z inčuni

Iz grobo drobljenega ledu gleda veliko glav, z dovolj zaupljivo svetlimi očmi in žalostno nemimi izrazi. Na vprašanje: ”Kaj je divje?”, prodajalko pokaže, razumljivo, najbolj ostre zobe. Osliči se še ne pustijo vzgojiti. Zato pa se pustijo pripraviti na različne načine. Ne, ni nujno, da so osliči vedno le v obliki ocvrtih in odmrznjenih ribjih palčk.

”Glave odrežem,” vpraša prodajalka, ki prevzame tudi čiščenje. Zahvalite se ji in raje izberite večji pekač. Oslič ima v majhni glavi velik gobec in zato so ličnice kot po-sladica, ki pride čisto na koncu, ko že ne moremo več, a drobnemu pecivu, filigranskim pralinejem in domačim keksom, ki vsi slišijo na ime petit fours, se ne moremo upreti.

Ker je oslič ropar, ima vitko telo, v njem pa čvrsto, gladko, zelo belo meso, ki je sicer sočno, a z malo lastnega okusa. Osliču niso dovolj le olivno olje in vroči žar, zato je pravzaprav idealen za pečenje doma, saj se stanovanje ne bo navleklo njegovega morskega vonja. Lahko je, torej, pečen kar hitro, preprosto in v pečici, a zato mu na krožniku še malo pomagajte. Predlagamo takšno hitro paradižnikovo omako, saj je zelo preprosta, a hkrati tudi zelo različna. Riba z njo dobi vonj masla, sladko-kislo sočnost paradižnika in globino sardelnih filejev. Roparica postane nežno-krotka!