Pravi kolački za boj proti koroni! Ker so najboljši, če jih spečemo sami in doma! Ker imamo čas, da jih spečemo dovolj, saj so tako sočni, da bodo še jutri in pojutrišnjem! Ker je v njih toliko limone, ki je virus nima rad! Ker popoldan potrebujemo malo sladke spodbude, preden se začnejo večerna poročila! Ker bodo še boljši, ko bomo korono premagali!

Narediti maslo je sicer zelo preprosto, prav tako pa je (lahko) tudi hitro. Kdo pa še ni preveč stepal sladke smetane, da se mu je sesirila v maslo?! A takšno maslo ni dovolj dobro za Šolo okusov! Tudi v tem receptu uporabljamo sladko smetano, ki pa jo zakisamo, tako da dejansko naredimo domače maslo iz kisle smetane. Ker sladki smetani dodamo jogurt z živimi in aktivnimi bakterijskimi kulturami (probiotični jogurt), takšno malo ni le bolj zdravo, temveč ima tudi boljši okus. V domači kuhinji na ta način poenostavimo biološko zorenje masla (iz kisle smetane), in na ta način ”na hitro”, oziroma…

Nov dokaz! Da jemo dolgočasno … Le kdo nima rad motovilca, še posebej domačega, ki zraste na mrazu, ne pa v topli gredi? A le kdo ga ne pripravlja vedno enako?! Ne veš, dokler ne poskusiš nekaj novega. Še dobro, da je Šola okusov, ki ”si upa” sladko zmešati s kislim, kostanje pripraviti v solati in motovilec zabeliti brez bučnega olja.

Jed je dobra, če spravi jedca v dobro voljo. Razveseliti mora! Zato je bučna juha vedno dobra, ker ima tako lepo barvo. Samo vidiš jo, pa si že vesel. Ko pa jo poskusiš … V ustih pa ni vedno razveseljujoče. Bučna juha še ni juha, če se bučo termično obdela, nato pa pretlači in razredči. Pa četudi se jo še soli … Ker takšna bučna juha ima le lepo barvo, ne pa tudi okusa. Naredite, torej, iz bučne juhe poslastico, da si jo boste naložili še enkrat, tako da nadaljevanje sploh ne bo več potrebno. Buča ima rada kokosovo mleko,…

Lahko je tudi iz velikega modla, kot marmorni šarkelj, da ima le tulec na sredini. A potem se poruši razmerje. Pri kolačkih gre namreč tudi za glazuro, ne le sredico. Čeprav je ta majhen kolač, ki tako prija ob popoldanski kavi ali čaju, posebnež zaradi lešnikovega drobljenca, ki mu sredico hkrati osoči in oskorji. Zaradi tega boste še čez dva dni v dvomih, kdaj je boljši, ko je svež ali že ”zorjen”. K tej lepi lastnosti, ki potrebuje največji pekač s čim več porcijskimi modli, da zaloga kolačkov zdrži vsaj do naslednjega dne, pa pripomore največ glazura iz ganaša (ganache,…

To je klasika! Kajti, zakaj bi morali dobre stejke iskati le po gostilnah! Če pa lahko imamo doma vedno le dve uri odtajanja oddaljen kos tistega kosa pečenke, za katerega smo prepričani, da je najboljši, ker res vemo, kdo je bil pastir in kdo mesar, koliko in kako je meso zorelo, kako je temu kosu ime, po tuje in po naše, ter kako in s čim ga bomo pripravili.  Še vegetarijancem se včasih zahoče meso, a oni potem vseeno pojejo le pomfri, mi pa se tolažimo, da poznamo pašnik, na katerem se je govedo paslo. Tudi zato v Šoli okusov…

Iz grobo drobljenega ledu gleda veliko glav, z dovolj zaupljivo svetlimi očmi in žalostno nemimi izrazi. Na vprašanje: ”Kaj je divje?”, prodajalko pokaže, razumljivo, najbolj ostre zobe. Osliči se še ne pustijo vzgojiti. Zato pa se pustijo pripraviti na različne načine. Ne, ni nujno, da so osliči vedno le v obliki ocvrtih in odmrznjenih ribjih palčk. ”Glave odrežem,” vpraša prodajalka, ki prevzame tudi čiščenje. Zahvalite se ji in raje izberite večji pekač. Oslič ima v majhni glavi velik gobec in zato so ličnice kot po-sladica, ki pride čisto na koncu, ko že ne moremo več, a drobnemu pecivu, filigranskim pralinejem…

To je kot pomfri v škrniclju, ki so ga včasih pekli na tistem vogalu, da se je še izza vedno vlekla dolga vrsta. Ravno zaradi nje, ker ni šlo drugače kot sproti in potrpežljivo, je bil vedno tako vroč, da je bil najboljši pozimi, ker je ogrel prste in spekel jezik. In kaj ste imeli najraje za povrh? Majonezo, seveda! A danes noben vogal nima več pomfrija, saj ga ni več v škrniclju, temveč le še v največjih vrečah. Včasih nas je grel, danes pa nas hladi, ko ga bašemo iz zamrzovalnikov v nakupovalne vozičke … Zato smo se ga…

On kuha, ko nje ni doma. A zdaj sta kar naenkrat, zaradi korone, oba doma. Bo, torej, kuhala zdaj le ona? Seveda se s tem ni strinjala. In seveda se je on strinjal, a z njo … Torej je vprašala: ”Kateri dnevi bodo tvoji?” Dnevi, se je začudil množini, kaj misliš, da bo res tako dolgo trajalo? ”Kolikor vem, je imel vsak teden tudi pred pojavom virusa enako število dni,” mu je jasno povedala, da resno računa na njegovo enakopravnost. ”A naj ti bo, lahko si kavalir, zato lahko meni prepustiš večje število, torej štiri dni. Jaz, kot ljubeča žena,…

Ko še čakamo pomlad, je v zimski shrambi vedno še nekaj jabolk. Ne čakajte predolgo, ker se bodo zgrbančile, popoldan, ko vam bo padel sladkor, pa boste spet zašelesteli s staniolom. Kar je še ostalo lanske zaloge, je bo zelo vesela takšna klasično-francoska jabolčna pita, ki s kalvadosom/calvadosom, staranim jabolčnim ”konjakom”, jabolkom dovolj poživi sredico, da testo, ki si ga zapomnite še za kakšno drugo sadno ali kremno pito, tarte, testenico, ni le hrustljavo, temveč tudi sočno.

Ker delamo od doma prisilno, v korona-izolaciji, je v vsem slabem vsaj to dobro, da lahko začnemo (spet) kuhati … Ker tisto, ko pridemo vedno prepozno iz službe, vedno preveč lačni in z vedno premalo časa, in zato posledično vedno nekaj le odtajamo, pogrejemo, ocvremo ali pa kar naročimo, ni kuhanje. Kuhanje je šele takrat, ko se dolgo peče … Peče pa se zato, da ni potrebno dolgo kuhati … Zato bi jo lahko imenovali kar korona-zelena.  Za Grke je bila zelena afrodiziak in z njo so si zdravili mačka. Zelena ima idealno kombinacijo vitaminov  skupine B, bogata pa je…

Vzor nam ni bila naša juha, temveč japonska … Oziroma, zaradi vedno enake in iste goveje juhe, smo se odločili, da nekaj naredimo vsaj s kokošjo. In zato smo jo uporabili kot dashi, najprej za osnovo, potem pa za zalivanje. Nastala je enolončnica, ki ni dala novega pomena le kokošji juhi, temveč tudi artičokam. Saj jim je fino trgati liste in jih namakati v omako, toda zakaj jih za spremembo ne bi namočili kar celih?! In zakaj ne bi prihodnjič na podoben način novega smisla dali tudi goveji juhi?!

Leta 2013 je slaščičarna Lune Croissanterie spekla prve cruffine, leto pozneje pa je njihova popularnost segla do ZDA, kjer je hibridno pecivo med croissanti (rogljički) in muffini (mafini) začel peči avstralski slaščičarski chef v Mr. Holmes Bakehouse v San Franciscu. Gostje so ga imeli tako radi, da ga je nekdo hotel še za domov. Vlomil je in odnesel zgolj recepte … Zato ga mi javno objavljamo, zanj pa smo uporabili kar kupljeno testo. Za cruffine se uporablja kvašeno listnato masleno testo (kot za rogljičke), ki se ga speče v modelih za mafine. Kot pri mafinih imajo cruffini lahko različne nadeve…

Poudarek je na siru! Zato toplo priporočamo, da se potrudite in uporabite sir taleggio. To je polmehki kravji sir s tanko, oranžno skorjo, ki jo med zorenjem, ki traja šest do deset tednov, umivajo, da sirove pikantne-nežnosti ne prekrije plesen. Sirovi posebnosti sta močan vonj, zaradi katerega boste iskali v hladilniku umazane nogavice, in topnost, ki je kriva, da je taleggio najboljši, ko naj iz pečice zadišijo pita, tarte, quiche, zakaj pa ne, poskusite naslednjič, celo pizza. To ga naredi zelo uporabnega tudi za fondueje in nasploh sirove omake. Če ga pa res ne najdete, a bi vseeno radi preizkusili ”večni” recept…

Priznajte, da se teh dveh nikoli ne naveličate, mletega mesa in paradižnikove omake! Vprašanje je le, ali ste trmasti in vztrajate pri čevapčičih/burgerjih ali pa ste radovedni. Glede na to, da to berete, ste med slednjimi, torej v Šoli okusov. Ta pa kuha vedno nekaj drugega, novega, drugačnega. Torej so iz mletega mesa polpeti (mesni cmoki), toda najprej ocvrti in nato še pečeni. Prvo jim da hrustljavost, drugo jim ohrani zunaj hrustanje, znotraj sočnost. Paradižnikov ragu pa ni sladek, temveč globok! To pride od začimb, zelišč in dolgega kuhanja. Torej se ga lotite, ko imate čas, da ga bo iz največjega…