Pečen piščanec z limono in medom

Pečen piščanec! Samo to je dovolj, brez uvoda, pojasnil in tudi navodil, da so usta polna želje in geni spomina, kako diši, kako hrusta, kako je sočno, kako se gloda, kako se, skratka, uživa, ko je na sredini mize, cel, zapečen, nared za nedeljsko pojedino, družinsko slavje, obed in obred. Kdo nima rad pečenega piščanca, ki ima toliko kosov, belih, temnih, mehkih, čvrstih, s kožo ali brez, da so za vsakogar ravno tisti, ki jih ima najraje?!

A pečen piščanec ni tako priljubljen, pa ne le pri nas, temveč (skoraj) po vsem svetu, le zato. Oziroma, tako dober je tudi zato, ker ga zna vsak speči.

Prav to pa je izziv. Čeprav ”vsak” zna in imamo vsi domači chefi in chefinje zanj svoj recept, pa je vedno prisoten tudi, vsaj majhen, dvom: kaj pa, če je še kak boljši recept?!

Naj bo ”naš” pečen piščanec prispevek Šole okusov k odgovoru na prav to vprašanje. Je preprost, a hkrati ne povsem običajen: ne potrebuje dolge pace (razsola), saj ima kratek ”premaz”; njegov cilj ni le hrustljava zapečenost, temveč mu je več do sočnosti mesa, a tako da je doseženo oboje; dopušča pa tudi vaš dotik, saj ga lahko na koncu še po svoje začinite.

P.s. Seveda pa je tudi pri tem receptu za pečenega piščanca najbolj pomemben - piščanec. Pečen bo dober le, če je sam, sicer kratko, a dobro živel, in ker ni baterijski, če ima tudi dovolj mesa, da ga nista le kost in koža....