Berlin

Za pozdrav so majhni prigrizki, ki ”ogrejejo” za prihajajoče okuse. Kumara in česen sta navdahnjena s tradicionalno sečuansko solato z veliko česna in malo kisa, po kateri je potrebno veliko (s)piti. Timov priljubljeni berlinski Kitajec se imenuje Tian Fu. Indiski oreščki pripravijo na pikantnost, sladko-kisla je redkev s sezamom, na špinači podobnem listu drugačnega okusa je pekoča majoneza. Vse skupaj je bolj pogrinjek kot amuse bouche, toda saj je šele čas za kosilo.

Šampanjec Mousse Fils Anecdote, extra brut, 100 % chardonnay, toda s terroirja meunierja, homeopatski odnos do vina, šampanjec, ki ga je naredila le narava.  V kosilu v štirih hodih za 68 evrov je bil aperitiv prijazno na račun hiše! Zelo aperitiven, osvežujoč, z majhnim vplivom likerja, nenavadnež za hišo meunierja, a z lege, ki velja za zanj slabo, zato cuvee različnih letnikov chardonnaya.

Pomelo, hruškasti in največji med citrusi, svoj grenko-sladki okus poglobi s kokosovim orehom, vse skupaj pa po evropsko spne z glavnato solato. Miniatura visoke kuhinje začenja meni z žlico, toda s sokom in pekoče. Za primat se spopadeta čebula in koriander, toda zmaga nežnost, ki razširi občutljivost v ustih.

Geyersberg, Georg Fischer, Rheinhessen, Nemčija, renski rizling, 2015, ponosen predstavnik svoje vrste za 50 evrov, od bele breskve do travniškega cvetja v nosu in eleganca ter mineralnost v okusu.

Skuša je marinirana v sladkorju in soli, nato je hladno dimljena, nazadnje zapečena pod žarom. Tudi njena omaka je sadni sok (mandarine), ki pa je sashimi-znana. Ponzu omako sladkasto opredeljujejo šiso listi (perile), ki jo začimbno barvajo temno rdeče. Že takoj na začetku je veliko umamija, zelo ”moški” začetek, ki pa se izkaže tudi z lepoto in gracilnostjo. Skuša je miniaturna, toda čvrsta, zapečeno-hrustljava, toda še zelo ”surova”. Celotna jed je sestavljena s pinceto, tudi vsi njeni okusi so tako finomehanski. Vmes, da razbija sožitje, je še ocvrti topinambur.

Dim sum je le za kosilo. Je pregreha iz ogljikovih hidratov, ki bi bila za Tima, ki je svoji avtobiografiji dal naslov ”Vem, kaj je lakota”, zvečer pretežka, saj potrebuje daljšo predelavo. Toda pšenična moka je vseeno stanjšana s tapiokino, maščobo ji daje sicer lardo, a juha ni svinjska, temveč piščančja, in v osnovnem piščančjem nadevu so namesto kozic Jakobove pokrovače. Da ne potone in obleži, v juhi hrustajo bambusovi vršički, v nadevu pa ne manjka ingverja in ostrižje omake (iz ostrig).

Drugi ”žlikrofi” so bolj podobni originalnim iz Timovih kitajskih vzorov; to so Restavracija 8 v Macau, Lung King Heen v Hong Kongu in Tim Wan Ho v Singapurju.

V dim sumih s svinjino je dimljena potrebušina, a tudi tukaj ne manjka piščanec. Ingver, mladi por, rdečo chili omako iz nadeva na krožniku dopolnjujejo zelena paprika in pikantna majoneza. Dim sumi so hrustljavo zapečeni. Zanimivo: testo (won ton) je kupljeno.

Ikarimi je najboljši nemški losos. Tim Raue ga združi s paradižnikom in janeževo zvezdo. In to je vse … Zato pa je največ! Losos je a point, na tisočinko, zato je še ”živ”, a čisto ”krotek”, tudi s pomočjo ”janeževega” želeja, ki pa je tako redek, da mini paradižniki brez težav plavajo v njem in se šopirijo s sladko kislostjo.

V japonski kuhinji je sveža riba tista, ki je ubita tik preden … V berlinski je Tim Raue Orado zato okopal v wasabiju in japonski redkvici, s čimer pa je ni zakril, saj je tako kot pri lososu ribja konsistenca ostala živa. Ste opazili, kako malo sestavin uporablja? Glavne so v glavnem le tri, vse druge so skrite v globini, za katero pa so hkrati tudi najbolj odgovorne.

Telečje ličnice os popečene na maslu in dolgo (11 ur) kopane sous vide na 82 stopinjah. Omaka se tukaj zgleduje tako po francoski kot po azijskih kuhinjah, je gladka, žametna, polna, bogata, toda na drugačen način, s pomočjo listov perile, jabolka, ingverja, jalapeno paprike in predvsem sojine omake, ki je v lesenih sodih starana kar deset let in nosi družinsko ime Kamebishi, torej ima 400 let tradicije in ugled ene najboljših japonskih tradicionalnih sojinih omak, s tobačno aromo, malo kisline in močnim umami okusom. Grahova krema je zato, da ”dezinficira”.

Čeprav ni maral njene nedeljske mastne, klasično-berlinske svinjske krače, ji je posvetil jed iz mlečnega odojka z japonsko gorčico. V Timovi inačici je koža čisto tanka in zato prosojno hrustljava, iz dašija je žele, ki poudarja globino okusa celotne jedi, gorčica dodaja kislost in vse skupaj pogreje. Kožo natre s pasto iz česna, paprike in kumine, kračice da v sous vide za 10 ur na 82 stopinj, na koncu jih osuši in ocvre.

Kalapaia je Valrhonina azijska čokolada, s specifično kislino, ki jo Raue doda hruški, podloženi s koji rižem, poparjenin in ”plesnivim”.

Najboljša sladica! Iz Zotterjevega nougata iz makadamskih orehov. Mousse iz makadamij, hrustljave tube iz karamele, drobljenec iz makadamij, žele iz kutin, marmelada iz kutin in pasijonke, sorbet iz pasijonke. Kot da bi bil Azijec, ki ga je navdahnila evropska kuhinja.

Brez njega ne gre niti več v japonskih restavracijah … Toda cheesecake ima kislino yuzuja in karamelno sladkost slanega masla. Dopolnjuje ga sorbet iz yuzuja.

Stoletna gostilna, nekoč izletniška, danes pa ”sredi” mesta (Kreuzberg), zato tradicionalen ambient z vrtom in marelami ter kreativnim kuharjem s spominom.

Sebastian Frank, Avstrijec v Berlinu, odkritelj ”emancipacijske kuhinje”, več let pri Heinzu Reitbauerju v dunajskem Steirerecku, nato sous chef pri Christophu Zangerlu (Interalpen hotel Tyrol), je prišel v Berlin kot chef, ostal pa kot lastnik Horvatha. Na Madrid Fusion, mednarodnem kulinaričnem sejmu, so ga leta 2018 proglasili za evropskega chefa leta.

Kreuzberg je trendovski predel Berlina, toda Horvath je preprosta, tradicionalna gostilna, v kateri ne pričakuješ fine dininga. Prav preprosti ambient in sproščena atmosfera pa sta najboljši ”prilogi” Frankovih kreativnih jedi.

Na gostinskem vrtu ob cesti marele, v jedilnici pa stari les in mize brez prtov, a s svečami. V takšni preprostosti se ne počuti domače le najmlajši berlinski chef z dvema mišelinkama, ki Berlinčanom odkriva tradicionalno avstrijsko kuhinjo, začinjeno s kreativnostjo.

Penina Trijumf, Aleksandrović, 100 % chardonnay, Šumadija, Srbija, sadna, aperitivna, stoletna vinogradniška tradicija, 75 hektarjev, ročno delo, majhni donosi (do 1,5 kg na trto).

Ob vinski je spremljava lahko tudi brezalkoholna, iz čajnih izvlečkov, hišnih zelenjavnih sokov in redukcij. Že v uvodu pogrinjka jo predstavi čebulno-karamelni napitek, ki najavi tudi chefov hobby – fermentiranje.

Presenečenje že takoj na začetku. V Berlinu z avstrijskim chefom srbska penina. Trijumf, Aleksandrović, Šumadija, Srbija, 100 % chardonnay, sadna, aperitivna, stoletna vinogradniška tradicija, 75 hektarjev, ročno delo, majhni donosi (do 1,5 kg na trto), kot kuhinja, emancipacija.

Glavna jed pogrinjka. Zelo avstrijsko. Pretlačen in pražen krompir z ocvirki, slano maslo, langaš, kruh z drožmi, mafini s krvavico, brioš iz krompirjevega testa.

Sladoled iz chardonnayevega kisa, redukcija paprike, cvetača, peteršilj in veliko vprašanj. Amuse bouche za radovednost.

Šampinjoni kot žele, prevretek mandljevega olja, kodrasta endivija. Nežno, božajoče, elegantno, čisto, prvinsko, a čisto drugače.

Hasensprung, Weinreich, Rheinhessen, Nemčija, renski rizling, 2016, kandirani citrusi in medene sadne arome, zeliščna mineralnost na jeziku, majhen donos, naravne kvasovke, lepa kislina, prepoznaven, a ne moteč petrolej.

Jed s prepoznavnim podpisom evropskega chefa leta 2018. Gomolj zelene tri tedne peče v soli pri 50 stopinjah, nato ga šest tednov skladišči na suhem, da se posuši do debele rozine, ki jo, ko jo olupi, vso črno in zgubano, nariba kot tartufe, vendar z okusom več let staranega parmezana. Zelena sveža in dušena, zelena zrela in nastrgana, semena zelene in piščančji bujon. Umami bomba, ki omami.

Srbska jed po avstrijsko, jeseter na žaru, z aromo ”ljute” paprike. Nato avstrijska jed po Frankovo, meso iz goveje juhe, Goellesov jabolčni balzamični kis in luštrek.

Zelenjavni narastek, limonov bešamel in planinski sir. Mleko peteršiljevega korena, vanilja, drobljenec iz bučnic. Frank ohranja prvinske okuse in se osredotoča na bistveno. Takšna je tudi glavna jed, mlečni odojek, dimljena čebula, ličnice in okisane, fermentirane gomoljčnice.

Kuminov vetrc, sladoled kisle smetane, prevretek iz dišeče perle. Pred njim pa bučni marcipan, marmelada iz kisa smrekovih vršičkov in telečji ocvirki.

Konča se krvavo. Videti je kot kri, okus ima po … nečem, kar je dolgo, dolgo vrelo, zato bo zdaj digestivno pomirilo.

Avstrijski vinski bar je sredi Berlina ime dobil po ”čudežu iz Córdobe”, ko je na svetovnem nogometnem prvenstvu 1978 v Argentini Avstrija s 3:2 premagala Nemčijo. S tem so svetovni prvaki izpadli na SP že v kvalifikacijah. Žal je bila avstrijska zmaga jalova, saj se tudi oni niso uvrstili v izločilne boje. Legendarni prenos Edija Fingerja seniorja lahko poslušate na moškem WC.

Več kot tisoč etiket, s poudarkom na Avstrijcih in Nemcih. Cordobar je tisto mesto, v katerega gredo na kozarec vina po koncu kuhanja berlinski chefi.

(Alter)native, Clemens Busch, Mosel, renski rizling, 2015, oranžno vino po duši, toda živahno in sveže, raje ima pitje kot staranje, prava alternativa petrolejsko-uglajenim rizlingom, spremljava celo špargljem.

Mar i Muntanya, Domaine de l’Horizon, Languedoc Roussillon, syrah, 2016, ekološka pridelava, pravo raw rdeče vino, z morjem na obzorju (horizontu), mladost, sadnost, svežina, rdeča spremljava (tudi) belim ribam.

Jedi chefa Lukasa Mraza so primer prave spremljave k pravim vinom. To niso hodi, temveč so jedi za sredino mize, potem pa vzemite vsi naokrog, kaj, koliko, kdaj vam paše. Znani prigrizki z azijskim okusom, klasika na ustvarjalen način, avstrijski tapasi v Berlinu, rženi kruh s kislim zeljem in dimljeno morsko ribo.

Karpačo jagnjetine, starani sir, ocvrta mlada čebula.

Beluši v marinadi iz vrtnice, potreseni z makadamskimi orehi.

Rezine počasi pečene potrebušine v dashi kisu, odišavljene z verbeno.

Po nekaj steklenicah postane omizje konkretno lačno. Potem si naročijo rebrca, v hrustljavi panadi, s solato iz mlade špinače.

V berlinskem predelu Neuköln. V majhni ”kneipe” je v notranjosti razen šanka pet majhnih miz, še štiri klopi so zunaj na pločniku. Se da še bolj preprosto? Je lahko še bolj gostoljubno? Brez skrbi, že čez pol ure bo nabito polno.

Sediš na pločniku, ki visi, zato je kozarce potrebno ves čas držati, in mimo se prebijajo mimoidoči iz vseh koncev sveta. Vsi se predvsem zabavajo.

Vinska karta je na stenah in te so vse polne steklenic (s cenami). Jaja je vinski bar s francoskima lastnikoma, ki ne govorita nemško, a zato poznata vse svoje vinarje. In ti so le ”goli”, ker v Jaja so le ”naked” vina. Še en izraz za raw, orange, naravna vina, torej.

Raw wine so tudi tukaj.

Za začetek naravni italijanski frizzante. Bonissima, Emilio Montesissa, Emilia Romagna, oranžna (macerirana) penina brez filtriranja in brez olepševanja. Močna kislina, ki potrebuje privajanje. Toda drugi kozarec je že piten in tretjega je prehitro konec.

Gosta večera sta bila mlada nemška vinarja, ”2Naturkinder”, Brand in Schmitt. Beli pinot Holy Chapel, Brand, Pfalz, Nemčija, 2016, je bil shake & wait, z naravnimi kvasovkami, brez filtriranja in povsem brez žvepla. Takšen kot pločnik, na katerem so škripali naši stoli. Zelo neraven, toda zelo naraven … Vino kot razpoloženje, v veseli družbi, ob dobri hrani, v topli noči.

Rdeče je priporočil lastnik: Les Lumachelles, Cavarodes, Jura, Francija, modri pinot, 2016, oboje, biodinamična kmetija in vino, iz učbenika za ”gola vina”, kratkotrajna karbonska maceracija modri pinot spremeni v rubinastega in mu poudari pitnost.

Marinirane sardele, tatarski biftek na rženem kruhu, solata iz redkvic, šparglji z jajcem.

Jetrca z mavrahi na črnem kruhu, mocarela z jagodami in marelice z lardom.

Je kdo še lačen? Niso berlinski buletti, temveč so vedno dobrodošli ocvrti krompirjevi kroketi. Lažje se pije.

Rutz je vinski bar, ki ima dve Michelinovi zvezdici! Ti sta sicer v nadstropju (restavraciji) nad barom – chef je Marco Müller -, a vplivata tudi na ponudbo vinske galerije v pritličju.

V sedemnajstih letih se je vinska karta močno odebelila, na njej pa je glavna prava zakladnica nemških rizlingov. Podrobnejši obisk bo pa moral počakati na kakšno novo priložnost, zato je bilo tokrat časa le za pozen obisk in buteljko za lahko noč. A radovednost je zato še večja, ker Rutz ponuja prijazno kalkulacijo cen vinskih steklenic v baru in restavraciji – na ceno vina za domov dodajo vsaki buteljki ”le” 18 evrov, kar se ugodno pozna predvsem pri velikih vinih.

Zanimiva je tudi razdelitev vin na vinski karti po poglavjih (v oklepajih so primeri vin/cen na kozarec): ob prihodu (Blanc de Blancs Premier Cru, brut nature, Veuve Fourny, šampanjec, 16 evrov); bela vina: uporniška (Riesling Kabinett 2015, Von Hoevell, Saar, 7 evrov), velika vina (Hoellberg Riesling Grosses Geaechs, Wagner – Stempel, Rheinhessen, 12,50 evrov), animacijska (Riesling, Emrich Schoenleber, Minzingen, Nahe, 2016, 6 evrov), brezčasna (chardonnay Educato Langhe, Elio Grasso, Piemont, Italija, 2016, 8 evrov), z ostankom sladkorja (Scheurebe, izbor, Reichsrat von Buhl, Pfalz, 6 evrov); rdeča vina: živa (Goldberg St. Laurent, Birgit Braunstein, Burgenland, Avstrija, 2012, 7,50 evra), polna moči (Kirchenstueck Spaetburgunder GG, Battenfeld – Spanier, Rheinhessen, 2012, 13 evrov), vesela (Blaufraenkisch, Gerd Aldinger, Wuettenberg, 2015, 7,50 evra), za vsako priložnost (Birkweiler Am Dachsberg, modri pinot, Siener, Pfalz, 2015, 9 evrov), raritete (posebnosti iz velikih steklenic po dnevni ceni), za konec (Tawny Port 20 let, Graham’s, Vila Nova de Gaia, Portugalska, 9,50 evra).

Raw Wine so surova vina …, zato, ker niso industrijska, temveč so obrtniška, pravzaprav rokodelska. To so vina s čustvi, so humana vina, živa vina, avtentična vina. Nekatera med temi vini so (že) na vinskih kartah najboljših restavracij na svetu, mnoga med temi vini pa ne bodo nikoli na velikih vinskih kartah. To so vina, ki imajo oboževalce, a tudi številne nasprotnike. To so, namreč, vina, ki rušijo urejeni vinski svet, ker so drugačna, samosvoja, uporniška, surova, enostavno – naravna. Druga vina niso naravna? So naravni pesticidi v vinogradu in moderna tehnologija v kleti?

Raw Wine je stičišče, na katerem se srečajo majhni rokodelski vinogradniki in vinarji s svojimi somišljeniki, med katerimi so prodajalci, uvozniki, gostinci, pisci, kritiki, navijači in oboževalci. Kot pravi Isabelle Lageron, je Raw Wine ”iskrenost v kozarcu”, ker v njem ni dodanega ničesar, kar ni ustvarila narava. Edini posrednik med naravo in njenim vinom je le človek, toda le s svojimi lastnimi rokami.

Raw Wine je priložnost, da se o vinu pogovarjamo iskreno, odprto, odkrito, in ob tem okušamo dobra vina. Čeprav vsa vina na festivalu niso bila najboljša … Tako kot je na vinskih festivalih običaj, tudi na Raw Wine avtorji ne pripeljejo svojih najboljših kapljic, temveč predvsem sveže letnike. Poznavalcem to zadošča, da ločijo boljše od dobrih, ljubitelji pa iščejo pač slepo srečo v ponudbi več kot 500 različnih vin. Zato so bili Slovenci nekaj posebnega. Čotar in Movia sta predstavila zrele letnike, Butul pa kar svojo celotno vinsko paleto.

Zaključni party Raw Wine festivala je bil v ponedeljek zvečer v vinskem baru Jaja v berlinskem predelu Neuköln. V majhni ”kneipe” je v notranjosti razen šanka pet majhnih miz, še štiri klopi so zunaj na pločniku. Toda vinska karta je na stenah in te so vse polne steklenic (s cenami). Jaja je vinski bar s francoskima lastnikoma, ki ne govorita nemško, a zato poznata vse svoje vinarje. In ti so le ”goli”, ker v Jaja so le ”naked” vina. Še en izraz z raw in naravna, torej.

Za začetek naravni italijanski frizzante. Bonissima, Emilio Montesissa, Emilia Romagna, oranžna (macerirana) penina brez filtriranja in brez olepševanja. Močna kislina, ki potrebuje privajanje. Toda drugi kozarec je že piten in tretjega je prehitro konec.

Gosta večera sta bila mlada nemška vinarja, ”2Naturkinder”, Brand in Schmitt. Beli pinot Holy Chapel, Brand, Pfalz, Nemčija, 2016, je bil shake & wait, z naravnimi kvasovkami, brez filtriranja in povsem brez žvepla. Takšen kot pločnik, na katerem so škripali naši stoli. Zelo neraven, toda zelo naraven … Vino kot razpoloženje, v veseli družbi, ob dobri hrani, v topli noči.

Rdeče je priporočil lastnik: Les Lumachelles, Cavarodes, Jura, Francija, modri pinot, 2016, oboje, biodinamična kmetija in vino, iz učbenika za ”gola vina”, kratkotrajna karbonska maceracija modri pinot spremeni v rubinastega in mu poudari pitnost.

Cordobar je vinski bar z avstrijskimi in nemškimi vini ter 40 let starim radijskim prenosom na veceju … Po tem, čudežu iz Cordobe, ko so Avstrijci na SP v nogometu v Argentini izločili s 3:2 Nemce, a s tem izpadli tudi sami, je bar dobil ime.

Cordobarjeva posebnost pa so, ob nogometu, vseeno vina. Tudi zaradi cen. Zelo težko smo našli nekaj, kar se je pustilo odčepiti za manj kot 100 evrov. 

(Alter)native, Clemens Busch, Mosel, renski rizling, 2015, oranžno vino po duši, toda živahno in sveže, raje ima pitje kot staranje, prava alternativa petrolejsko-uglajenim rizlingom, spremljava celo špargljem.

Mar i Muntanya, Domaine de l’Horizon, Languedoc Roussillon, syrah, 2016, ekološka pridelava, pravo raw rdeče vino, z morjem na obzorju (horizontu), mladost, sadnost, svežina, rdeča spremljava (tudi) belim ribam.

Rutz je vinski bar, ki ima dve Michelinovi zvezdici! Ti sta sicer v nadstropju (restavraciji) nad barom – chef je Marco Müller -, a vplivata tudi na ponudbo vinske galerije v pritličju. V sedemnajstih letih se je vinska karta močno odebelila, na njej pa je glavna prava zakladnica nemških rizlingov. Podrobnejši obisk bo pa moral počakati na kakšno novo priložnost, zato je bilo tokrat časa le za pozen obisk in buteljko za lahko noč. A radovednost je zato še večja, ker Rutz ponuja prijazno kalkukacijo cen vinskih steklenic v baru in restavraciji – na ceno vina za domov dodajo vsaki buteljki ”le” 18 evrov, kar se ugodno pozna predvsem pri velikih vinih.

Zanimiva je tudi razdelitev vin na vinski karti po poglavjih (v oklepajih so primeri vin/cen na kozarec): ob prihodu (Blanc de Blancs Premier Cru, brut nature, Veuve Fourny, šampanjec, 16 evrov); bela vina: uporniška (Riesling Kabinett 2015, Von Hoevell, Saar, 7 evrov), velika vina (Hoellberg Riesling Grosses Geaechs, Wagner – Stempel, Rheinhessen, 12,50 evrov), animacijska (Riesling, Emrich Schoenleber, Minzingen, Nahe, 2016, 6 evrov), brezčasna (chardonnay Educato Langhe, Elio Grasso, Piemont, Italija, 2016, 8 evrov), z ostankom sladkorja (Scheurebe, izbor, Reichsrat von Buhl, Pfalz, 6 evrov); rdeča vina: živa (Goldberg St. Laurent, Birgit Braunstein, Burgenland, Avstrija, 2012, 7,50 evra), polna moči (Kirchenstueck Spaetburgunder GG, Battenfeld – Spanier, Rheinhessen, 2012, 13 evrov), vesela (Blaufraenkisch, Gerd Aldinger, Wuettenberg, 2015, 7,50 evra), za vsako priložnost (Birkweiler Am Dachsberg, modri pinot, Siener, Pfalz, 2015, 9 evrov), raritete (posebnosti iz velikih steklenic po dnevni ceni), za konec (Tawny Port 20 let, Graham’s, Vila Nova de Gaia, Portugalska, 9,50 evra).

Tim Raue je ”le” 48. najboljša restavracija na svetu in v Berlinu jih ima še kar nekaj tudi po dve mišelinki. A zato je chef Tim Raue najboljši evropsko-azijski chef! Več o njem bo kmalu tukaj, do takrat pa si ga lahko ogledate tudi na Netflixu. A o njem (nam) je dejal: ”To nisem jaz! Vse so izrezali in pustili le, kar se je njim zdelo prav.” Kakorkoli, res ga je potrebno preizkusiti!

Šampanjec Mousse Fils Anecdote, extra brut, 100 % chardonnay, toda s terroirja meunierja, homeopatski odnos do vina, šampanjec, ki ga je naredila le narava.  V kosilu v štirih hodih za 68 evrov je bil aperitiv prijazno na račun hiše! Zelo aperitiven, osvežujoč, z majhnim vplivom likerja, nenavadnež za hišo meunierja, a z lege, ki velja za zanj slabo, zato cuvee različnih letnikov chardonnaya.

Geyersberg, Georg Fischer, Rheinhessen, Nemčija, renski rizling, 2015, ponosen predstavnik svoje vrste za 50 evrov, od bele breskve do travniškega cvetja v nosu in eleganca ter mineralnost v okusu.

Stoletna gostilna, nekoč izletniška, danes pa ”sredi” mesta (Kreuzberg), zato tradicionalen ambient z vrtom in marelami ter kreativnim kuharjem s spominom. Avstrijec v Berlinu, dve mišelinki za zeleno nastrgano kot tartuf. Sebastian Frank, odkritelj ”emancipacijske kuhinje”, je trenutno eden od najbolj ”vročih” nemških in evropskih chefov. Več kmalu.

Presenečenje že takoj na začetku. V Berlinu z avstrijskim chefom srbska penina. Trijumf, Aleksandrović, Šumadija, Srbija, 100 % chardonnay, sadna, aperitivna, stoletna vinogradniška tradicija, 75 hektarjev, ročno delo, majhni donosi (do 1,5 kg na trto), kot kuhinja, emancipacija.

Hasensprung, Weinreich, Rheinhessen, Nemčija, renski rizling, 2016, kandirani citrusi in medene sadne arome, zeliščna mineralnost na jeziku, majhen donos, naravne kvasovke, lepa kislina, prepoznaven, a ne moteč petrolej.