Iz Porozine se cesta vijugavo in visoko dvigne, da je divji in nizek gozd povsod naokrog. Na obeh straneh ozke poti so lesene skulpture škratov, ki kažejo pot do vasi, ki ima šest hišk za štiri prebivalce. V eni stanuje družina Zlatkov, v drugi ima gospodar Igor delavnico, v tretji je umetniški atelje, v četrti so sodi, v peti, ki je edina lesena, se igrata Silvanus in Marja, v šesti pa gori v peči in na debelo, mehko zaobljeno leseno mizo, prinaša kuharica Nevenka salame in pršute.

Za obisk je potrebno rezervirati, nato s trajektom, prav zaviti, se ne ustrašiti velikih lesenih škratov in nič naročiti. ”Jedel boš tisto, kar tudi mi!” Na začetku bo travarica, ker je iz najboljše lozovače in kar petnajstih divjih trav, na koncu pa ovčja skuta z medom, ker so najboljše ovce na Cresu doma.

Ovčji sir, leto dni staran, je dolgo ležal v tropinah, da se ni opijanil, temveč odišavil. Ovčja salama je polna makije in dišečega bodičevja z najbolj divjega hrvaškega otoka. Zelo rade na organski vrt umetniške farme družine Zlatkovnajdejo divje svinje, ki jim zato dan in noč Igor, ki je bil včasih na Reki tonski mojster, navija glasbo, one pa mu za zahvalo dajo divjačinsko salamo, njihove črne in bolj udomačene sorodnice pa tudi pršut, ki ne potrebuje kruha, dovolj je kar mladi merlot. In jelen za gregado pride kar sam na hišni prag.

Ko pri njih ni umetniške kolonije, na kateri barvajo dvojne vinske magnume in kiparijo lesene naivne skulpture, gospodar rezlja in gladi les, da nastajajo umetniške deske za rezanje klobas in stojala za pršut, kletari vino s hektarja trt čez iz Zadra, suši svinjske in ovčje krače ter mu ni nikoli dolgčas, saj je ”pri nas vedno kdo na obisku”.