Belo jezero je drugi svet! Čeprav je tudi tam turizem, je prijazen. Čeprav je tudi tam (poleti) gneča, je znosna. Čeprav je tudi tam cesta ob jezeru, je le na njegovem manjšem delu. Čeprav se tudi tam kopajo v jezeru, se sončijo na travi, se preoblačijo v lesenih utah in plavajo v turkizno čisti vodi. Čeprav so tudi tam hoteli in penzioni, so častitljivo stari in spoštljivo obnovljeni, vsi leseni, gostoljubni, udobni in domači. Čeprav so tudi tam blizu avtocesta, industrija, onesnaženje in stihija, so za gorami, v drugih dolinah, ob drugih jezerih. Belo jezero je še vedno, namreč, narava!

Zato Hannes Müller v svoji Postrvi ne more kuhati drugače – kot v drugem svetu. Zato, ker lahko kuha le tako kot tukaj spoštujejo naravo, in le to, kar jim ta narava zato tudi vrača. Zato se počasna (slow food) večerja v njegovi restavraciji za uživanje ne more imenovati drugače kot planine.jezero.kuhinja, saj kuhar, kar tukaj zraste, se pase in drsti, ne more spreminjati, temveč sme le ohranjati. 

Zato nič hudega, če te zvonik prezgodaj zbudi. Saj pogledaš na jezero in ribič tam že vleče polno mrežo, saj so krave že na paši, in saj te ves dan črpanja energije, naravnih lepot in globokega, mirnega, sproščenega dihanja že nestrpno pričakuje. Zvečer, ko se bodo tiste krave čez jezero polne in zadovoljne odpravile spat, pa bo tvoj aktiv ni počitek v drugem svetu nagradil še chef, ki ne more drugače, kot da tako dobro kuha.