Z zadnje, toda vrtne strani, kjer so trata gosta kot kožuh, bazen s termalnimi oblinami in terasa pripravljena za poležavanje ob razgledu na dva golfa (zaliva) ali krepčanju ob snacku (a la parmigiana po chefovo, z ruladami jajčevcev in bivolje mocarele v omaki Alfonsovih paradižnikov) je poseben vhod. Zraven je na steni tabla: ”Entrata degli artisti”. Vhod za umetnike. Zberejo se zgodaj dopoldan in se razidejo po polnoči. Da vi medtem uživate ob njihovih umetninah.

Ko jutranje sonce greje zajtrk na vrtu, se je v delovnem kombinezonu že vrnil s farme Le Peracciole na Punti Campanelli. Za kosilo naredi, v suknjiču in kravati, obhod po elegantni restavraciji, med petnajstimi natakarji in štiriindvajsetimi kuharji. Zadovoljen, da je vse kot mora biti, saj za to skrbita sinova, Mario, ki restavracijo vodi, in Ernesto, ki je chef, sede v avto. Iz Neaplja leti v Monaco, ker je jutri govornik na mednarodnem simpoziju o ekološkem kmetovanju. Alfonso Iaccarino se je rodil v hotelski družini, toda ko sta se z ženo Livio 1980. leta odločila, da zapreta družinski hotel in se v majhni vasi na polotoku Sorrento, v hribih in ne ob morju, toda s pogledom na oba najlepša italijanska zaliva, posvetita izključno vrhunski kulinariki, je bilo to zelo pogumno dejanje. Takrat so bile v južni Italiji le osterie, trattorie, pizzerie, sicer domače, pristne in dobre, toda vse vrhunske in mišelinske restavracije so bile le na severu. Don Alfonso 1890 je bila prva, ki je na jugu dobila tri Michelinove zvezdice! To je bil hkrati start – danes je na tem območju okrog Neaplja, ki ga poznamo sicer le po pizzah (in kaotičnem prometu ter kupih smeti) najbolj gosta ”naseljenost” zvezdic v Italiji! Don Alfonso, s katerim se je v Kampaniji vse začelo, pa je na vseh petih kontinentih sveta!