I Tigli je pizzeria, a brez pic … Po svetu je namreč nekaj milijonov picerij in v njih pečejo čisto drugačne pice kot I Tigli. Zato I Tigli nima pizz, ki se drugod cenijo po velikosti, ceni in mobilnosti, pa tudi ne pizzaiola, ki jih razteguje in oblaga kot na tovarniškem tekočem traku. I Tigli ima chefa, ki je svetovno znan, in ima pizze, ki se ne jejo, temveč okušajo!

Ker chef Simone Padoan trdi: ”Omejitve so le v naših glavah. Čeprav se pizze ne da obložiti z juho, se jo da, če juhi spremeniš teksturo …”, je iznašel pizzo, ki je le za deljenje, toda ne zato, ker je tako velika, temveč, ker je tako majhna … To je pizza razrezana na trikotnike kot s stojnice, a stane kot glavna jed v mišelinski restavraciji … To je pizza, ki se ne peče na sekunde, temveč na dneve … To, skratka, ni pizza, tudi ne pogača, še manj fokača, dejansko je to – hrustljava podlaga za degustacijski meni.

Pri (tej) pizzi gre za druženje! In okušanje, kajti vsaka pizza ima drugačno testo, na vsakem testu je drugačen nadev, vsak nadev pa je samostojna jed, ki testo uporablja kot prilogo in podstavek. Padoanove pizze ne nastajajo v peči, temveč potem, ko pridejo iz peči, na chefovi mizi, ko jih njegovi pomočniki ”prezentirajo”. Ste že videli, da bi pizze oblagali s pincetami? Ko greste v Gardaland, se ustavite na pokušini drugačnih pic v San Bonifacio, za Vicenzo, pred Verono.