Mimo Vinjerca vodijo vse smeri. To je tam, kjer se avtocesta spusti z Velebita v Posedarje, kjer se začenjajo Dalmacija, Kornati, zadrsko območje, kjer se pri Maslenici z mostu vidita dve morji, kjer ne potrebujemo trajekta za na Pag, kjer se, torej, le peljemo, namesto da bi se ustavili. Prvič, Vinjerac je ena najlepših jadranskih ribiških vasi, drugič, v Vinjercu je konoba Pece!

Pece je predvsem drugačen. Kamnita konoba je tudi pozimi polna in takrat se v njej, pravzaprav, najboljše je. Toda, tudi poleti se v njej boljše je kot v večini dalmatinskih konob, pa še pravljični pogled na Vinjerac, Seline, Starigrad, Velebit, morje, obalo je za sladico.

Čeprav se zdi, da chef in lastnik Edi Gregurić improvizira, ko škampom klešče zvija za glavo, hobotnice želira in iz rakovic in morskih pajkov kuha buzaro, je to le zato, ker je na njegovem jedilnem listu steak črno prečrtan, od čevapčičev pa so na gradelah le morski ražnjiči in špikana je le hobotnica. Seveda je pršut, toda ”vinjerački”, seveda je solata iz hobotnice, toda na vinjeraški način, seveda so kozice, toda kot ”čičvarda”, seveda so škampi na žaru, toda v medu, seveda je potrebno potrpljenje, toda zaradi svežih sestavin.

In čeprav je najbolj po dnevnem navdihu, ko vrata niso zaprta le pred burjo, temveč tudi pred nevednimi, je tudi na terasi, ki je iz kamnitih vrst in pod krošnjato senco, ob meniju za dopustnike tudi dovolj dnevnih posebnosti za radovedneže. V Pece je potrebno na trde lesene klopi zato, ker je čez špagete ”bolonjeze” iz morskih ježkov, ker so grope z rakovico v omaki in ker so njoki domače domači!

”Tudi iz kamenja se da skuhati dobro jed,” je prepričan chef Edi, a le zato, ker se po to ”kamenje” sam potopi, a le takrat, ko je njegova sezona. Šestnajst let je plul po svetovnih morjih in bival v Španiji, zato so njegove avtohtone jedi enako dalmatinske kot španske in portugalske, saj so takšne zaradi sestavin, ki so le iz Vinjerca, in idej, ki so le Edijeve.