Kjer se množice drenjajo okrog mandrača, je Tramerka malo višje, tako po lokaciji kot po ponudbi. A ne zato, ker bi se nosila visoko in modno, pač pa zato, ker je ravno obratno. Tramerka je tako morsko-preprosta konoba, da je vrhunec ponudbe Voloska, kar ni kar tako. Nekoč ribiška, danes turistilčna vasica med Reko in Opatijo je najbolj kulinarična vas celotnega Kvarnerskega zaliva!

Tramerka ve, kaj imajo gostje bolj in kaj manj radi, zato njen šef ne pripoveduje le ribiških zgodb, temveč kuha zase tudi v svoji gostilni in ne le na ”svojem” otoku (Tramerka je nenaseljeni in turistično neobljudeni otok zgornjega Jadrana), mladi chef pa se je od gospodarjeve mame Jadranke naučil dovolj, da morski pristnosti ne vsiljuje svojega jaza. Zato se je skozi stara vrata potrebno skloniti, še prej pa preskočiti goste, ki najraje jejo kar na stopnicah. Miza je dolga in belo pogrnjena. Stoli so mešani, rože so iz grmovja, kamnita tla niso ravna, toda olivno olje je v velikih steklenicah in prtički so iz blaga, skrbno zloženi, na velikih krožnikih. Da ni vse le iz morja, je za začetek nekaj fet domače klobase, potem pa ”istrski pršut gospoda Dujmovića iz Kringe in mladi kravji sir od gospoda Buretića iz Boljuna”. Nadaljevanje ni več v morju, ker je kar na steni. Na tabli je spisek sinočnjega ulova, ki ga v Tramerki spremenijo tako, da so iz trilje carpaccio, iz grdobine juha, iz ugorja pašteta, iz romba botarga … Če je bil ulov slab, so, torej, le v kropu omrtveni kvarnerskimi škampi; ko je dober, pa je po surovi trilji, ki je marinirana v prošeku, kot karpačo, na sladko-kislo in s sardelami, ter majhnih lignjih, ki jih gre pet na žlico, ko se hitro popečeni spotijo, potrebno obvezno ”presekati” z mineštro, preden gredo divjaki na razstavni sprehod med gosti. Preprosto, toda fino!