V Rovinju, najlepšem istrskem mestu, je veliko gostiln. Veliko jih je množično-turističnih, mimo katerih greš, ne da bi jih opazil, kljub polnim mizam in kričeče-svetlečim napisom. Kar nekaj pa je tudi dobrih, majhnih, simpatičnih, domačnih, rustikalnih, romantičnih gostiln in vinskih barov, na majhnih, skritih trgih, pod poševnimi in od sonca zlizanimi marelami.  A čisto na vrhu, pa ne le zato, ker se je potrebno povzpeti vse do cerkve Svete Eufemije in ker mu je tako ime, je Monte! Ne le v Rovinju, tudi v Istri!

Že sam Rovinj, njegov stari, otoški del, skozi sedem mestnih vrat, po hribovitih, kamnitih ulicah, mimo balkonov, baladur, strešnih teras, portalov, skalinad in, predvsem, neštetih lokalov, čisto na vrh Montalbana, je doživetje. Nato pa je tam stekleni vrt, poln zelenja, belih stebrov in kratkih, svetlih las, ki z nizozemskim naglasom pozdravijo že na vhodu. Če ne bi pogleda na morje zakrivala sosedova hiša, bi bilo že prelepo.

Med mizami je sicer gneča, toda gostiteljica vse vidi in nadzira, tekači vse pravilno in profesionalno prinašajo, odnašajo, atraktivna vinska svetovalka iz Slavonije pridno polni vinske kozarce, chef pa se še pred naročanjem predstavi v štirih pozdravnih dejanjih.

Kruh, s spenjenim dimljenim maslom, je tako črn in severnjaško-celinski kot nikjer drugje na obali. Ob sveže dišečih in deviško stisnjenih sadežih v steklenici je bela korala, v katero sta zataknjena hrustljavca iz ocvrtega, tanko vlečenega (filo) testa, ki sta polnjena z namazom oliv in istrskih začimb. Zatem je lesena žlica s sezonskih namazom dveh barv in okusov, gobja kreacija, pena z morskimi algami in kaviarjem, lesena žlica s tatarcem in pinjolami. V kozarcu je domači jogurt s solato sušenih jajčevcev in paradižnikov ter espumo origana. Za presenečenje poskrbi hrustljavost bučnih semen, za vtis kombinacija oblik, vonjev in tekstur, ki predstavljajo svetovljansko razgledanega in kreativnega kuharja. Monte ima zgolj vrt, zato je pod pravo streho le kuhinja, manjša od jedilnega lista, ki obljublja ”stalni lov za najboljšimi sadeži z rovinjske tržnice”. Chef zato najraje kuha po dnevnem navdihu, izraženem v dveh menijih; essence v petih hodih predstavi najboljše lokalne sestavine, tendence pa v sedmih nove okuse, kombinacije in kuharske tehnike.

Vsak Montejev hod ima svojo scenografijo, toda z leti je tudi ta bolj umirjena, saj se zaveda, da je najvažnejše tisto, kar je – na krožnikih.

V olivnem olju poširana morska žaba s kroketom mehkužcev in pirejem blitve z majhnimi pokrovačami; file brancina z Jakobovimi pokrovačami in ragujem cvetače, kozic in alg; jagnjetina severno-jadranskih otokov na tri načine; odojek 24 ur z lečo s panceto, jabolki in hrenom; na koncu kombinacija jogurtovega sladoleda in medu, pred domačimi čokoladami, ki je dovolj lahka, da zdržiš do jutra, ko odviješ celofan z domačo sadno pito, ki ga na spust z Montalbana pošlje bela gostiteljica.