Nekaj miz se na kamnitem mostovžu gnete med sprehajalci, ki iščejo turistične znamenitosti enega najlepših dalmatinskih mest. S pogledom na zgodovino in častitljivost ter z vonjavami, ki obljubljajo še nekaj več kot malo naprej, je tam prostor za kratek pomenek, potešitev žeje med sprehodom, saj je v naslovu tudi vinoteka, in mediteranski mimojede, s pogledom na šibeniški kanal. A Pelegrini si zadaj na trgu in spredaj v majhni jedilnici, zasluži še kaj več vaše lakote in radovednosti.

Najboljša dalmatinska konoba je že dve leti (2015 in 2016) tudi najboljša hrvaška restavracija. V njej so chefove jedi skrbno dizajnirane, a ne le to, nadgradi jih z drznimi kombinacijami, ki sicer dolgočasni dalmatinski kuhinji (spet riba, spet na žaru …) dodajo povsem nove dimenzije. Njegov modernizem zato ni toliko v sodobnih tehnikah, ki se jih sicer ves čas oklepa, temveč (še) bolj v pestrosti okusov, ki iščejo harmoničnost med nasprotji. Bakalar, ki je povsod drugje le mazav, zato nasproti šibeniške katedrale hrusta in peče, okus pa mu dajejo vampi polenovke. Ker ima sodobna kuhinja rada dim, gre skozenj gof, strah in trepet vseh manjših jadranskih rib, ki pa je v Pelegriniju na pireju iz boba in z jing-jang kombinacijo pomaranče ter redkvice povsem krotek. In žilav volovski rep so že stari mehčali z dimom, le da je v Pelegriniju sedaj še v tempuri s solatno salso iz sveže zelenjave, chefov degustacijski meni pa vas popelje v šibeniško tradicijo in njegovo vinogradniško zaledje.

Pelegrini v Šibeniku ima ideje in pozna tehnike, toda to so še vedno stare dalmatinske in še posebej šibeniške jedi, ki jih chef, ki dobro združuje vrhunske lokalne sestavine in ponosno šibeniško kulinarično dediščino s svojim kreativnim duhom, spodbujenim s popotovanji med modernističnimi evropskimi restavracijami, samo interpretira drugače.