Slovaška (še) nima Michelina, ima pa ECK. Skozi najlepši vrt in najbolj skrbno obrezan vinograd Bratislave razgled čez umetniške skulpture, ki jim spletni čvek pripisuje milijonske vrednosti, preleti starodavni grad Devin in zaokroži okrog njegovega Deviškega stolpa ob izlivu slovaške Morave v mejno Donavo. V starih avstro-ogrskih katastrih so se te vinogradniške lege imenovale Gold Eck, v novih časih pa jih je pozlatil drugi najbogatejši Slovak.

Na terasi je hipsterski piknik, na katerem se vsi gledajo in vse vidijo, v fine dining jedilnici pa je več kuharjev kot miz, ki so razprodane mesece vnaprej. Chef Daniel Tilinger je najboljši slovaški chef, ki ima v Ecku prosto pot, da njegove jedi ”letajo” med slovaško kulinarično tradicijo in modnimi azijskimi vplivi, med spomini na babičino kuhinjo in spomini na stažiranje ob najboljših z vsega sveta, oziroma, od krompirja in kislega zelja, ki ju ima sam najraje, do najboljših sestavin, ki jih zaradi Ecka lahko privošči svojim gostom. Restavracija je (skoraj) samooskrbna, saj ima lastno govejo farmo, z mlekarno in sirarno, na vinogradniškem posestvu pa prideluje tudi svojo zelenjavo.

Degustacija chefovih posodobitev babičinih (slovaških) jedi je polna modno-globalnih podrobnosti, ki pa ne izzvenijo le kot hvaljenje s kulinarično razgledanostjo, temveč jedem, ki sicer lepotno izstopajo zaradi natančnih podrobnosti, lepšajo tudi okus.