V Bujah se nihče ne ustavi, saj je v okolici, od koder se vidi morje Umaga, preveč dobrih konob (Astarea, Morgan, Šantić, Buščina, Malo selo, Nono …). A morje (in konobe) novih istrskih obiskovalcev, ki se tja vozijo iz vsega sveta s posebnimi prevozi, več ne zanima. Ni čudno, da se njihova nova priljubljena pot konča nekaj kilometrov (proti Buzetu) pod cesto, kjer si je tik pod Grožnjanom izumrla vasica Mužolini donji (Musolini di sopra), še preden jo je povsem preraslo grmovje, našla nove prebivalce. Zdaj se več ne ve, katere hiše so stare, katere pa nove, saj so vse zunaj kamnite, znotraj pa luksuzne, ene z lastnim bazenom, druge z nadstropjem, tretje ”le” z mirom, vse pa – s chefom.

San Canzian nima ničesar, kar imajo veliki obmorski hoteli, a ravno zato je tako ekskluziven. ”Naši gostje pridejo k nam uživat. Sem pridejo zaradi naše majhnosti, posebnosti in miru,” San Canzianovo filozofijo mirnega počitka v naravi opiše direktor Zoran Užar.

Vseeno pa velika soba in majhen bazen tudi tam, kjer je razgled le po naravi in so avtomobili na varni razdalji, ni dovolj. Tukaj v San Canzianu nastopi Luciano, sosed, ki prideluje zelenjavo. Zato je tudi Luciano restavracija takšna, stavi na najboljše sestavine in dobre sosede, ki jih pridelujejo.