Zgodovina je dolga in bogata. Iz zaliva skačejo ribe, iz morja rasejo hribi. Spodaj je pristanišče, zgoraj je Kras. Bil je naš, zdaj je njihov. Skupaj živijo Italijani in Slovenci. Spodaj v mestu pijejo kavo, toda dobro jejo na hribu. Najboljše visoko zgoraj, v ozki ulici, v družinski hiši, kjer je sestra v kuhinji, brat pa med gosti.

Jedilni list se že dolgo ne spreminja. Toda spreminja se ulov, ki je dnevni in zato vedno malo drugačen, toda vedno svež in Ami z njim ne počne drugega, kot da ga čim manj spremeni. Pravzaprav mu doda le malo svoje ”kodravosti”. Zato je težko izbrati, ker tudi ni dobro brati, saj brat lepše in daljše razloži, seveda po slovensko.

Obisk 2007:
Ami Scabar je kot tiste stare tržaške delikatese. Ko vstopiš, se čas ustavi. Ker tako zadiši, ker se nikomur več ne mudi, ker kar primeš, pogledaš, naročiš, nima čisto nič skupnega s tistim, kar sicer kupujemo vsak dan v novih in velikih blagovnih centrih, ker postaneš otrok, ki bi rad imel vse, ker je vse tako dobro … Pravzaprav je le ena razlika. In dve sreči. Starih tržaških delikates je – na srečo – (še) veliko. Ami Scabar pa je – na srečo – edina!