Izpod strešnih tramov, traverz in industrijskih zračnikov nad glavo, ki je razburkana od (vseh) petih okusov, visi svetilka v ogromnem zvonu, ki so ga, najbrž, vlili za katedralo, privezali pa s sidrno verigo čezoceanke. Toda mize so zlate in fotelji plišasti, kuhinja, odprta za celo chefovo brigado in njegovih 30 gostov, pa je sredi nekdanje železarne, v kateri so vlivali cerkvene zvonove za ves svet. Ko se je težka industrija umaknila iz predmestja Salzburga, se je iz finega mestnega hotela med predmestne mlade kreativce v opečnate hale in muzejsko železnino preselil tudi Andreas Senn, z dvema mišelinkama vred.

Marmorna visokotehnološka kuhinja s pincetami v dizajnerskih kuharskih oblačilih je osvetljena kot oder, pod katerim so gledalci med visokimi opekami odmrle industrijske dediščine v temi in tišini. Govorijo le jedi in svetijo se le njihovi krožniki. A to se le sliši in vidi kot predstava, saj v resnici ni obred, pač pa le – obed! Andreas Senn se s kontrasti in nasprotji le igra, in le zato, da poudari osnovno ter bistveno. V vsaki jedi, ki ima le eno sestavino, vse naokrog pa so barve, oblike, teksture, temperature, sokovi, poudarki, tehnike in ideje, je ”le” vseh pet okusov. Toda pri Sennu v Sennsu nič ni le sladko ali le slano, sploh pa ne preveč ali premalo kislo, saj je vse to hkrati, pa še grenko in umami, kajti le tako, s pomočjo odličnih sestavin in kuharskega znanja, ki uporabi prave tehnike, ohrani in še poudari vse arome ter ustvari prave teksture, oblike, temperature, barve in slike, nastane – nadokus.