S Tantrisom se je začelo izven Francije. V Tantrisu je Eckart Witzigmann postal eden največjih svetovnih chefov! Tantris je bil 1971. leta začetnik evropske kulinarične revolucije! Tantris je dobrojedski tempelj! Tantris je spomenik! Predvsem pa je Tantris večen in vedno enak.

Čeprav je v Tantrisu toliko magičnega, je prav njegova večnost najbolj čudežna. Švicarski arhitekt Justus Dahinden je iz betona v Muenchenskem predmestju Schwabingu ustvaril podobo cerkve, ki je s svojo barvno kričavostjo v postala takšno dobrojedsko svetišče, da so jo spomeniško zaščitili. Že po dveh letih (1973) je prišla prva zvezdica, leto pozneje druga, tretja z drugim chefom Heinzom Winklerjem, šele tretji, Hans Haas, ima že 25 let dve. Nobena druga restavracija v Nemčiji nima takšne kakovostne stalnosti. Nobena druga na svetu nima že (skoraj) pol stoletja enakega ambienta. Nobena druga ni tako dolgo vsak večer polna.

Ambient je takšen, da je za ene najlepša restavracija na svetu, za druge pa je le kičasta. Toda, ko so jo prenavljali, so le zamenjali, kar je bilo dotrajano. Vse, od kuhinje, ki jo je Witzigmann, nemški kuhar stoletja, ki je v Tantris prišel iz Washingtona, kjer je kuhal Kennedyjem, načrtoval tako, da je še danes tehnično moderna in chefovsko brezhibna, do stropa, na katerem je še vedno oranžna preproga, ki duši zvoke velikega okroglega prostora, predeljenega s kraki in nivoji v štiri dele za skupaj kar sto gostov, je tako kot prvi večer, 2. decembra 1971. Tantris je zaslovel, ker je bil drugačen, in slovi, ker je še vedno drugačen!

A hrana je takšna, da imajo Haasa za genija preprostosti. Kar je na krožnikih se ne bi moglo bolj razlikovati od tega, kar je na stenah. Prav v tem je magičnost in tantričnost Tantrisa – v njem se nasprotja dopolnjujejo, zaradi njih se gostje v njem dobro, prijetno počutijo.

Nocoj nam je chef namenil: mlačno-toplo tuno s škampi in rdečo peso, konfirane majhne sipe, polnjene z rumenjakom in kaviarjem, file morskega lista z bučnim pirejem in limonovo omako s curryjem, topinamburjeve raviole z jetrci in belimi tartuf, medaljone iz srninega hrbta z gozdnimi gobami in rdečim zeljem, ter za sladico medenjakov soufflé iz rumovega lonca. Vse je brezhibno izvedeno, po pravilih visoke francoske kuhinje, toda zelo umirjeno, nič kričeče, brez pretiravanj, modnosti, avantgardnosti. To je hrana, ki si želi biti ”le” dobra, zato je dejansko odlična. Tantris je zaslovel, ker je izven Francije ponudil francosko kuharsko vrhunskost. Tantris slovi, ker je še vedno haute vrhunski!