Toklarija
-
Kuhinja
istrske jedi iz gozda, s travnikov in z domačega vrta -
Kdo
Nevio Sirotić -
Odpiralni Čas
vsak danod 13. do 22. uretorekzaprto
-
Naslov
Sovinjsko polje 11, Buzet, Hrvaška -
Telefon
+385 (0)91 9266 769 -
Posebnosti
500 let stara torkla -
Prostor
v petsto let stari torkli je stisnjena najlepša hrvaška istrska konoba
Nabrali, ujeli, skuhali
V Toklariji se je čas ustavil. In to je njena največja odlika! Kar je v njej ”zastarelo”, ima največ okusa; tistega okusa, ki smo ga v hlastanju za časom, že pozabili.
Druge istrske konobe so medtem postale svetovno znane, nabito polne in vsako sezono večje. Druge so vedno bolj nove, Toklarija pa je vedno bolj stara. Druge ponujajo preveč, Toklarija pa premalo. Druge so si vedno bolj podobne, Toklarija pa jim je vedno manj podobna. A v druge hodimo prevečkrat, v Toklarijo pa premalokrat!
Drugi menjujejo krožnike, Toklarija pa ne menjuje pribora … Oziroma, pri vsakem hodu boste dobili novega, ki pa je bil oblikovan za Onassisa že 1951. leta … In, ker je takšen pribor iz švedskega jekla ter ročno kovan ter brušen, potrebuje posebne krožnike, ki pa se že enajst let niso obrabili … To pa je tudi edina ”mondenost” Toklarije. Kamnita hiša je (kot) od Janka in Metke, več kot petsto let stara torkla je za skladišče, pri kaminu je le ena majhna miza, v edini jedilnici je le ena družba, tartufi pa so le, ko jih naberejo pred hišo.
Ko so drugi še vedeli, da za fuže potrebuješ res sveže tartufe, je bila Toklarija najboljša v Istri za tartufe. Zdaj, ko vsi vedo, da je za fuže dovolj tartufata, so tartufi v Toklariji zelo redko. Pod lipo pred hišo naberejo januarja kilogram črnih, bele pa imajo pozno jeseni le, ko spodaj v Livadah psi zalajajo ob najlepših. Zdaj Toklarija že dolgo ni več le za tartufe, ker v njej turistom ”premalo dišijo”, zdaj je spet le za tiste, ki jejo ”maneštrico” le z divjim koromačem, pa še z njim le, ko je mlad in povsod okrog hiše.
V Toklarijo se ne gre, da se iz nje (družabno) poroča. Za to je premalo svetlobe in premalo hodov. V Toklarijo se gre le, da se poje, kar so danes nabrali, ujeli in skuhali. Ker to je ravno dovolj preprosto in staro.