Neapelj

Potujeta: Violeta & Uroš Mencinger

Ko greš v Neapelj, pusti avto doma. Če nočeš, kot vsi naenkrat in iz vseh smeri, zapeljati v križišče, kot da vsem gori zeleno in ko te po levi in desni hkrati prehiteva vsaj petdeset mopedov. Ker ti v takšnem prometnem kaosu tudi taksi dosti ne pomaga, in čeprav je Neapelj ogromen, se vsaj v starem delu mesta peš daleč pride. Gre sicer še bolj gor in dol kot v Rimu, toda zato se neapeljsko življenje odvija na ulici, zato ti pogleda ne sme zakrivati marela turističnega vodiča pred teboj.

Začne se zjutraj v slaščičarni Pasticceria Capparelli, kajti ime je slovansko, recept je francoski, toda najboljša babà, okopana v rumu, je iz Neaplja! Zraven pa sfogliatella iz tankih listov hrustljavega testa, zloženih v školjko, ki se zvija kot jastogov rep, z nadevi, ki segajo od turistične nutelle do vrhunskih krem slaščičarskega mojstra Salvatora Capparellija.

Za sprotno potešitev lakote na vsakem koraku skrbijo Tarallerie, s slanimi in sladkimi taralliji, majhnimi prstani, neapeljskimi prestami, najprej kuhanimi, nato pečenimi piškoti, ki se tako radi potapljajo v sladko vino. Za večjo lakoto pa so na vsakem vogalu Tripperie, da ugotoviš, kje pripravljajo boljše vampe, v Firencah ali Neaplju. Ko je zraven pane cafone, neapeljski kmečki kruh iz kislega testa, gre zmaga na jug.

Toda v Neapelj ste prišli zaradi pizze! Ker je picerij toliko in na vsaki piše verace, bo izbira težka, zato imamo rešitev. Najboljša neapeljska pizza namreč ni tista, zaradi katere ste prišli, temveč se imenuje - fritta, pa čeprav bodo verace-tradicionalisti zaradi tega jezni. Saj smo bili tudi mi, že pred leti, ko smo se ob petih zjutraj odpeljali tisočsto kilometrov daleč na večerjo na pizzo, pa nam po čakanju v dolgi vrsti z listki v Da Michele, kjer pizzo pečejo najdlje, že od 1870, ne margarite ne marinara nista bili najbolj všeč. Z dobro krono in odličnima paradižnikom in mocarelo, sicer, a z razmočeno, gumijasto sredico. Takrat smo spoznali, da najboljše pizze ni, ker vsak hvali le ”svojo” picerijo.

Fritta se, torej, ne peče, temveč cvre. Ni obložena, temveč napolnjena. Tudi testo je posebno. In je jed, ki je za reveže in bogate! Na majhni modri tendi piše Friggitoria, pod njim pa Masardona ...

Posebno doživetje v Neaplju je tudi pitje kave. Ni le odlična (Kimbo, Toraldo) in ni le poceni (espresso 1 evro), je lahko tudi zastonj … Iz kavarn posebni nosači po majhnih trgovinah raznašajo kavo in medtem ko vam izmerijo obseg vratu za ročno izdelano srajco, vas pogostijo s kavo, ki vas drži pokonci še veliko prehojenih kilometrov po labirintih pristaniškega mesta.

Zvečer pa na plažo … Najboljšemu neapeljskemu chefu je ime Lino Scarallo, ustvarja v Palazzi Petrucci v zalivu Posilipo, od koder je razgled na Capri, Vezuv, polotok Sorrentino. Vhod v restavracijo je na strehi, jedilnica je štiri nadstropje nižje na plaži. ”Fantazija surovih rib” stane 40 evrov, toda za to se vsega morskega življa na velikem krožniku ne da prešteti. Chef je ribam, rakom, školjkam dodal le spretnost prezentacije. Preveč je, da bi nastala kompozicija, zato je izkušnja dobrodošla zaradi primerjave. Zdaj vem, da ga čez surovo iz Jadrana na naši strani ni. A tudi to, da veliko ne poznamo, ne lovimo in zato nimamo. Na koncu je mocarela, da očisti in osveži jezik in usta....