Jagode

Jagode nam vedno znova pričarajo prepletajočo zgodbo razočaranja in navdušenja – tolikokrat nas pričakovanje po sočnem in sladkem okusu pusti z grenkim priokusom, ko navidezno popolna košarica ne zadosti obetom, a ko naposled najdemo prave, se zdi kot da se svet za trenutek ustavi in nam v spomin pričara utrinke otroških naslad. Dobre jagode ne potrebujejo dodatkov, saj se jim je nemogoče upreti v svoji naravni lepoti, brez sladil in drugih priokusov.

Njena minljivost in krhkost sta hkrati njen čar in njeno prekletstvo. Mehko in sočno meso tradicionalnih jagod ni primerno za masovno pridelavo in transport, zato imajo tiste, ki se prodajajo v poletnih mesecih na tržnici velikokrat neprimerno boljši okus, kot takšne, ki stojijo na policah veleblagovniških verig čez celo leto. Medtem ko slednje namreč kar prekipevajo o tekočine, domače jagode vsak sončni dan skrbno predelajo v skladobo. Čeprav v svetu sadja veljajo bolj za “sadež množic” kot ekskluzivno naslado, se tako tudi najbolj fini dobrojedci ne morejo upreti njeni svežini in edinstvenemu okusu po poletju in brezskrbnosti. Zato ne čudi, da okusni sadeži, ki so se v “udomačeni” obliki prvič pojavili v Angliji in Franciji 18. stoletja, dandanes tudi pri nas rastejo na skorajda vsakem vrtičku.
Okus poletja in brezskrbnosti...