120 km okrog Nežiderskega jezera (Neusiedler See), ali le nekaj kilometrov skozi vinograde in čez vetrna polja, na koncu je vedno okusna nagrada, na primer vampi s smučem ali burger s sonaravnim vinom

Potepava se: Violeta & Uroš Mencinger

Nežiderski kolesarsko-kulinarični obeti

Gut Purbach, Poularde en vessie, Max Stiegl

Stieglovega pitanega piščanca v svinjskem mehurju si pod platano na vrtu panonske hiše iz 16. stoletja, v kateri je že od 1860 gostilna, lahko naroči šest gostov ali pa le eden. Tako kot tisti gospod, ki je starost dolgo preganjal s tem, da se je skoraj vsak teden v Purbach pripeljal 50 kilometrov s kolesom, pojedel do kosti Stieglovo piško, napolnjeno z gosjimi jetri in tartufi ter napito s konjakom, se odžejal s steklenico gradiščanske modre frankinje, nato pa sedel na kolo in se odpeljal spet 50 kilometrov do doma.

Gut Purbach je najboljše izhodišče, če želiš okrog Nežiderskega jezera in med gradiščanskimi vinogradi dobro kolesariti in še boljše jesti! Stara panonska vas z nizkimi hišami, malimi okni in velikimi notranjimi dvorišči, je dovolj blizu jezera, da skoznjo vodijo kolesarske poti na vse gradiščanske konce, in dovolj daleč, da je kopališki živžav na oni strani, na tej pa je vas čez dan zaspana, zvečer pa gostoljubna. In Dóbro (Gut) te vasi je gostilna Maxa Stiegla! Ni le najboljša gostilna daleč naokoli, ker je preprosta, toda vrhunska, tudi njen lastnik, chef in vinar ni le rojen v Sloveniji, temveč je tudi najboljši vir, kaj je naslednjih 36 (ali več) ur potrebno okrog Nežiderskega jezera pojesti, popiti, prekolesariti in doživeti.

Kolesarski raj Panonske nižine

Nežidersko jezero, kolesarjenje okrog Rusta

Smučarska Avstrija že dolga leta ve, da se da še boljše kot z belim zaslužiti z zelenim turizmom, ki so mu zato zgradili razvejano mrežo kolesarskih poti na in pod smučišči že dolgo preden se je svetovni kolesarski svet začel čuditi, kako imajo lahko Slovenci več zmag na največjih svetovnih kolesarskih dirkah kot pa ima cela Slovenija kilometrov pravih kolesarskih poti. Toda tudi v infrastrukturno tako dobro razviti kolesarski Avstriji ena regija še posebej izstopa – Gradiščansko (Burgenland)!

Na Gradiščanskem, namreč, ni kolesarskih stez in poti ter pločnikov in kolesarskih črt po cestišču, temveč so – koloceste! Po deželi, ki je avtocestno odlično povezana z Dunajem, Bratislavo in Budimpešto, in ki jo iz Maribora obiščemo v treh urah, se vije za cel mesec kolesarskih cest; to niso le povezave med posameznimi turističnimi kraji in znamenitostmi, temveč razvejano omrežje skupno kar 1.000 km kolesarskih cest, ki so odlično označene (21 tematskih poti) in opremljene. Predvsem pa to na nižinskem Gradiščanskem ni dolgočasno kolesarjenje, saj gre ves čas (malo) gor in dol, levo in desno, k jezeru, stran od njega in preko, med vinogradi in polji, zelenjavnimi in vetrnimi, skozi vasi, narodna parka in mimo mest, na kratke in dolge razdalje, za vse vrste koles in starosti kolesarjev.

Gradiščanska, kolesarski in kulinarični raj

Kolesarje na Gradiščanskem samo njihove poti vodijo čez zelenjavni in sadni vrt Avstrije, med vinogradi najboljše avstrijske vinske dežele, skozi jezerska naravna parka (Seewinkel in Leithaberg), pod vetrnicami vetrnih polj (Weiden am See in Bruck an der Leitha; Gradiščansko bo do leta 2030 energijsko samozadostno), ob slanih lokvah, ki so življenjski prostor 360 vrstam ptic, med starimi panonskimi hišami, na katerih v dimnikih gnezdijo štorklje, skozi drevorede najbolj sladkih češenj in nasade marelic za najboljše cmoke … Čeprav je Nežidersko jezero avstrijsko morje, torej ni imuno na turistično gnečo, je ta vzdržna, saj ni pozidana z velikimi hoteli in množičnimi avtobusnimi parkirišči, zato ”morje” tudi tam, kjer so plaže, kampi in fudtraki, obkroža le upravičeni slogan ”čista narava kamor seže oko”. Kolesarski raj!

Kolesarska cesta (B20) okrog jezera je dolga 120 kilometrov. V enem dnevu za dobro kondicijo in/ali zmogljivo baterijo. Tretjina poti vodi čez Madžarsko, kjer kolesarske poti niso tako dobre, a vsaj so; kjer nimajo evrov, temveč forinte, a tudi ne mejnih kontrol in zapletov. Na madžarski strani tudi praktično ne vidiš jezera, temveč kvečjemu poraslo močvaro. Zaradi razdalje s severa do juga jezera je na madžarskem koncu prav tako težje načrtovati kulinarični postanek. Dovolj razlogov, da pot skrajšaš in jezero s kolesom prečkaš! Trajekti, tudi za prevoz koles, povezujejo Rust in Podersdorf, Breitenbrunn in Podersdorf ter Illmitz in Mörbisch (B10, 75 km okrog jezera le po avstrijski strani).

Gradiščanska in Nežidersko jezero: vinogradi nad Purbachom

Zgodovinska Vinska ulica (Kellergasse) v Purbachu, iz 19. stoletja, s 50 kamnitimi vinskimi kletmi, izkopanimi v gričevnato vznožje pogorja Leitha, je izhodišče za ”vzpon” med vinograde, ki nad Purbachom, vse do Joisa, veljajo za najboljše na Nežiderskem. Kolesarske označbe so zelo dobre, toda razdalje so po želji, saj je kažipot vedno jezero. Nič hudega, če ”zaideš” na Madžarsko ali Slovaško, če misliš, da si zaradi toliko hrvaških vasi že na Hrvaškem, če je na magistralni cesti med Železnim in Nežiderskim spet stoječa kolona, saj te jezero in njegove lepe koloceste vedno pripeljejo nazaj. Na Gradiščanskem je kolesarski obet vedno okusen – obed!

Tschida vino

Gut Purbach

Gut Purbach, vrt

Obet, ki motivira pedaliranje, ni le tisto pišče v svinjskem mehurju, ki si ga je Max Stiegl, kot Željko Rašković rojen v Kopru in prvih šest let otrok Pirana, izposodil pri očetu francoske nouvelle cuisine Fernandu Pointu. Stiegl, ki si je za kuharsko kariero izbral ime po pivu in nato še pred popolno zrelostjo (21 let) osvojil Michelinovo zvezdico (Inamera, Rust), je kuharsko slavo (avstrijski kuhar leta 2021) osvojil s kolinami in drobovino.

Gut Purbach, mladi srnjak, beuschel

Njegove jedi so drzne, toda okusne, preproste, toda vrhunske; kuhan jezik je konjski, pljučka v beuschlu (raguju) so srnjakova, vampi so poslastica za ženske, panonska ribja juha je z žafranom, nedeljska pečenka je vsak dan in iz stare krave.

Neusiedler

Neusiedler, burgerji iz ekološke govedine in naravna vina

Fine restavracije (fine dining), imajo kuhinjo odprto v jedilnico, da lahko gostje neposredno občudujejo slavo in spretnost chefov. Hitre okrepčevalnice (fast food) pa imajo le odprto kuhinjo, brez jedilnice, da lahko gostje naročijo mimogrede in pojejo mimojede. Neusiedler burger, ki ima v Weiden am See na travniku ob jezeru še ”hiter” šotor, je na glavni ulici Neusiedla, torej, izjema. A ne le zato, ker ima na ulico odprto kar celotno jedilnico, temveč tudi zato, ker ob najboljšem smash burgerju na Gradiščanskem ponuja, ob pivu, seveda, le naravna vina. Vsak dan je ponudba šestih (mednarodnih) posebnežev razstavljena na točilnem pultu, da se lahko zmaga nad 120 kolesarskimi kilometri okrog jezera zvečer naravno in dostojno proslavi.

Neusiedler, smash burger

Priporočamo smash burger s čilijevo majonezo in gurkerli (kumaricami), lahko tudi v veganski inačici, s pimientos de padron (ne)pekočimi paprikami in (vsemi) šestimi kozarci vinske pokušine, toda ne fast, temveč počas’.

Das Fritz

Das Fritz, Weiden am See, papricirana sladkovodna ribja juha

Das Fritz se oglašuje kot pristan, vseeno, ali v kopališko mesto Weiden am See prijadraš ali prikolesariš. Moderna zgradba na pomolu Seeparka, z bazeni, loungi, nivoji, steklom in lesom, razsvetljavo in razgledom, spominja na rečne križarke na Donavi, zato prvi vtis, razen videti in biti viden, ne vliva upanja. Ker pa je nasproti Zur blauen gans že predolgo ”začasno zaprt”, v šotoru Strandbar, ki slovi po fish&chips, ocvrtih školjkah in tacos de gambas tortiljah z rakci, pa je bila poroka, sva kolesi za kosilo hočeš-nočeš zaklenila pred množično polnim Fritzom. In naju je gastronomska družina Tösch prijetno presenetila!

Das Fritz, Weiden am See, cmok z nougatom

Na treh nivojih je bilo lačnih gostov res kot na križarki, toda skoraj vsak je imel svojega natakarja kot na luksuzni jahti. Ne le, da je bila pijača hitro na mizi, tudi v kuhinji je imel chef Fritz Tösch pravo brigado. Kljub množičnosti hrana ni bila generična, temveč sveža, dobra in panonska, z dodatkom ne preveč vsiljive kreativnosti. Za začetek: tri vrste svežega kruha s tremi prilogami, salamo, mazljivim sirom in zelenjavno čežano. Za kolesarski izlet ob jezeru najbolj primerno: papricirana, panonska, sladkovodna, gosta ribja juha, s krapom in somom. Za spodbudo na nadaljnji kolesarski poti: zdrobovi cmoki polnjeni s čokolado, nougatova zmrzlina in sadje.

Gut Oggau

Gut Oggau, večerja na dvorišču, bar Brutall

Ko so točno ob napovedani popoldanski uri na glavni ulici odprli težka dvoriščna vrata vinskega dóbra Gut Oggau, je omizje segalo od penečega aperitiva z neobičajno veliko naravne kisline do vročega žara neobičajno zaposlenega s peko nektarin in paradižnikov. Na sredini sta domači ovci glasno blejali, češ, kolikokrat ju bodo nocoj, ker bodo preveč nazdravljali, v njuni staji zmotili cesarji, ko bodo šli peš in na stran. Vsi zbrani in na start pripravljeni zasesti najboljše položaje za dolgo mizo pa smo preštevali kar 80 pogrinjkov.

Gut Oggau, vina in cene iz samokolnice

Vina, ki so na steklenicah s portreti družinskih članov gostilniško-vinarske in gradiščansko-štajerske dinastije imela zapisane tako visoke številke, da so pričale o ”razprodaji” tudi najstarejših in najboljših letnikov biodinamičnega posestva, so nam razvažali kar s samokolnicami in POS terminali. Iz Barcelone je na pop-up izlet na Gradiščansko in v goste Stephanie Eselböck in Eduardu Tscheppeju prišel svetovno znani španski Bar Brutal, pionir med vinskimi bari z naravnimi (sonaravnimi) vini.

Gut Oggau, večerja, bar Brutall iz Barcelone

Stefano Colombo je iz srca Barcelone pripeljal svojo veselo ekipo in brutalne recepte, s sestavinami pa so se oskrbeli kar okrog jezera. Dolgo omizje si je tako dolgo delilo in se družilo ob preprostih jedeh z veliko srčnosti, da so se samokolnice izpraznile.

Gut Oggau

Christian Tschida

Christian Tschida prideluje svetovno znana naravna vina

Kolesarjenje skozi vinograde je tudi na Gradiščanskem lahko hitro in počasi. Hitro se zapeljemo mimo tam, kjer smrdi po žveplu in med trtami raste le še kamenje, počasi pa povsod, kjer kmetje kosijo, konji garajo, ptiči in srne pa zobajo. Prav tam, kjer grozdje tako lepo in zdravo diši, saj je zemlja živa in rodovitna, in pod gozdom, ki je najboljši naravni zaveznik trte, smo prislonili kolesa v senco najboljših purbaških češenj, in se navkreber pridružili Christianu Tschidi, ko je na vrh skrbno obdelanih in zvezanih vrst odnesel novo elektronsko strašilo.

Christian Tschida, ekološki vinogradnik in vinar

Svetovno znani vinar se vsak dan iz Illmitza predolgo vozi do svojih petnajstih hektarjev na najboljših legah okrog Purbacha, zato trtam raje sam temeljito in po svoje kruto omeji pridelek, kot pa da bi mu najbolj sladke jagode še pred polno zrelostjo in trgatvijo, ki je tudi tukaj vsako leto hitrejša, pojedle ptice, srne in svinje. ”Mreže pa so za trto slabe, ker grozde preveč stisnejo.” Strašilo je edina tehnologija, ki jo uporablja pri svojih naravnih vinih! 

Torej smo nastavili piske, da so ob preizkusu še nas začeli boleti zobje in smo pobegnili dol do klopce ob vznožju vinograda. Trto je pametni predhodnik že pred šestdesetimi leti dvojno posadil, tako da si skupaj zrasli sadiki vzajemno konkurirata in še bolj borita. Kot da jima tukaj, kjer se mešajo panonski, alpski, sredozemski, severni in južni vplivi, podnevi ni preveč vroče in ponoči preveč mraz. Kot da njunim koreninam ni dovolj globokega vrtanja skozi toliko različnih plasti in vrste prsti, ki se tukaj menjujejo vsakih nekaj trt, kot v geološki vadnici, kjer so našteti vsi minerali in vse kamnine, vse od pradavnine.

Tak je sprehod skozi vinograd s Christianom Tschido, ki tej svoji zdravi in živi zemlji vsako leto vrne devetsto ton najboljšega komposta, ki ga celo leto neumorno ustvarja iz živalskih odpadkov treh velikih govejih farm.

Tschida, vino iz vinograda, v vinogradu

Ko si na klopcah med trtami odpočijemo ob marmornem kolaču, začne rahlo deževati ravno takrat, ko Christian natoči. A to nas ne prežene, temveč razveseli, saj še podvoji dar – z neba in iz kozarca. V vinogradu pokušamo vino iz vinograda! Bolj dobesedno ne gre. Boljšega opisa za to zemeljsko kapljico ni. Tschidina vina nočejo, da se jih opisuje s sadnimi, živalskimi, usnjenimi, sortnimi, učenimi, leporečnimi izrazi, predalčki in sinonimi. Ta vina zahtevajo, da se gre najprej v vinograd, da se zarine prste v prst, da se povonja kompost, da se podrgne kamenje, da se zasvetijo minerali, da se utrga plevel, ki ne koristi, da se zvežejo vitice in povežejo trtni konci, ker tako vedo, da jim ni potrebno več rasti v višino, temveč se le še debeliti v jagode … Ker potem, ko poskusiš vino iz teh trt, je v njem zgolj in vse to – ter nič več (besed)!

Če kdo še ne verjame, in ker je potem na srečo za grozdje in letošnjo letino začelo močno deževati, smo se iz vinograda odpeljali še 30 km do Illmitza. Ampak, tam, kje je klet enega najboljših avstrijskih vinarjev – chardonnay A.E.I.O.U. 2025 98 Falstaff točk; Modra frankinja Felsen I, 2024 99 Falstaff točk -, je bilo ob beli panonski hiši le staro gospodarsko poslopje, v njem pa ”ničesar”. Christian se je z družino prvič po več letih odpeljal na dopust (v planine), njegova desna roka Julija pa nama je pokazala dve stiskalnici in nekaj velikih sodov. Kakšna razlika z arhitektonskimi palačami in tehnološkimi laboratoriji ”velikih” vinarjev in vinskih hiš. Tschida pa dela le vino, ki ne priteče iz steklenice, temveč direktno iz grozdja!

ECK iz Bratislave

ECK, Bratislava, vinograd, vrt

Z Nežiderskega jezera s kolesom ni predaleč niti do Bratislave. Je pa predaleč od tam spet nazaj, ker se fine-dine obet-obed v najboljši slovaški restavraciji lahko zavleče … Zato je kolo boljše obrniti ob nasadih marelic pri jezeru Kittsee pred slovaško mejo, in se zvečer za nagrado v Bratislavo z vrha jezera odpeljati 40 km z avtomobilom.

Slovaška (še) nima Michelina, ima pa ECK. Skozi najlepši vrt in najbolj skrbno obrezan vinograd Bratislave razgled čez umetniške skulpture, ki jim spletni čvek pripisuje milijonske vrednosti, preleti starodavni grad Devin in zaokroži okrog njegovega Deviškega stolpa ob izlivu slovaške Morave v mejno Donavo. V starih avstro-ogrskih katastrih so se te vinogradniške lege imenovale Goldeck, v novih časih pa jih je pozlatil drugi najbogatejši Slovak.

ECK, Bratislava, jedilnica, odprta kuhinja

Na terasi je hipsterski piknik, na katerem se vsi gledajo in vse vidijo, v fine dining jedilnici pa je več kuharjev kot miz, ki so razprodane mesece vnaprej. Chef Daniel Tilinger je najboljši slovaški chef, ki ima v Ecku prosto pot, da njegove jedi ”letajo” med slovaško kulinarično tradicijo in modnimi azijskimi vplivi, med spomini na babičino kuhinjo in spomini na stažiranje ob najboljših z vsega sveta, oziroma, od krompirja in kislega zelja, ki ju ima sam najraje, do najboljših sestavin, ki jih zaradi Ecka lahko privošči svojim gostom.

ECK, Bratislava, postrv

Restavracija je (skoraj) samooskrbna, saj ima lastno govejo farmo, z mlekarno in sirarno, na vinogradniškem posestvu pa prideluje tudi svojo zelenjavo. Degustacija chefovih posodobitev babičinih (slovaških) jedi je polna modno-globalnih podrobnosti, ki pa ne izzvenijo le kot hvaljenje s kulinarično razgledanostjo, temveč jedem, ki sicer lepotno izstopajo zaradi natančnih podrobnosti, lepšajo tudi okus.

Kirchenwirt

Kirchenwirt, Rust

Naj se kratek (ali dolg) potep po Gradiščanskem naokrog Nežiderskega jezera konča z dobrim kosilom, saj smo potem do večerje že doma. Razmišljanje, kje, ni dolgo, saj je Rust vas, v kateri turisti iz vsega sveta najbolj množično občudujejo sloke štorklje na dimnikih in pijejo sladko vino v vinskih kleteh starih panonskih hiš. Zato je na velikem glavnem trgu vse polno gostiln, ki so vse polne … Prav na vrhu trga, na najboljši lokaciji, pa je Kirchenwirt. Zato obvezno rezervirajte.

Kirchenwirt, ocvrti priželjc, kumare s pinjencem

Kirchenwirt je stara gostilna, vendar z novimi najemniki, ki imajo nedaleč v Schütznu znano restavracijo Taubenkobel. Čeprav ima Taubenkobel dve Michelinovi zvezdici, je Kirchenwirt ostal gostilna s tradicionalnimi jedmi. ”Naša klasika,” se na roko izpisanem jedilnem listu bere kot stara dunajska kuharska knjiga. Le da so jedi potem na mizi chefovske … To pomeni, da je preprosto, toda skrbno skuhano, da je vinska ponudba gradiščanska, toda bogata, in da je vse dobro, oziroma, kot piše v Kirchenwirtu povsod: ”Prost. Mahlzeit. Amen.” Na zdravje, dober tek in amen! Pij, jej in uživaj.

Kirchenwirt, dimljena postrv v zelenjavnem aspiku s hrenom

Dimljena postrv je v zelenjavnem aspiku s hrenom, ocvrte vampe si lahko naročiš za pogrinjek, ocvrti priželjc z meto in smetanovo kumarično solato pa za glavno jed.

Kirchenwirt, štrudelj iz špinače in kopriv, s kozjim sirom in divjimi zelišči

Da ob klasičnih avstrijskih gostilniških jedeh ni vse le mesno – kuhani tafelspitz v bakrenem loncu, goveji golaž z maslenimi cmoki, pražena telečja jetra s slanino in čebulo -, so brezmesne klasične dunajske zeljne krpice, chefov pa štrudelj polnjen s koprivami, špinačo in kozjim sirom, postrežen s kremo iz divjih zelišč.